Škoda, ki jo je na našem koncu povzročil lanski katastrofalni žledolom, dobiva zelo konkretne številke. Po podatkih vrhniške krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije je žled v občini Borovnica prizadel približno 40.000 m3 drevja, kar pomeni 400.000 evrov škode. Vodja enote Janko Vidmar trdi, da so bile do sedaj sanirane vsaj tri četrtine poškodovanega drevja: »Večina hujših žarišč (strmi predeli pod Pokojiščem) je sanirana (posekana). Na obsežnih površinah pa ostajajo neposekana še številna posamezna drevesa, ki se bodo sekala še nekaj let. Precej drevja, zlasti bukve, ki najhitreje trohni, pa bo tudi propadlo.«
Se je pa po žledolomu pripetilo nekaj, na kar je sicer zavod opozarjal v smislu »kolateralne škode po žledu«, kar bi glede na obseg uničenja v gozdovih ne glede na opozorila težko preprečili. Prizadete površine so postale idealno gojišče za lubadarja, ki je letos udaril v obsegu, ki si ga niso predstavljali niti najhujši pesimisti. Pa ne le zaradi žledoloma, pravi Vidmar: »Tak razvoj podlubnikov je vezan na naslednje dejavnike: smreka je drevesna vrsta, ki po svoji naravi ne sodi v nižinski  prostor. Naravni areali smreke so zgornja drevesna meja (Pokljuka, Jelovica). V nižinah sicer dobro uspeva, vendar le v kolikor toliko »normalnih razmerah«. V zadnjih letih se skoraj vsako leto srečujemo s hudimi sušnimi obdobji, ki pa jih prav smreka z zelo plitvim koreninskim sistemom prenaša zelo slabo. Smreka doživlja strese, od katerih si praktično ne more opomoči. Gozdni red, kljub prizadevanjem gozdarske službe, ni vedno na ustreznem nivoju. Vse prej našteto je imelo za posledico, da je bila pogostost pojava podlubnikov pred žledom že večja od dolgoletnega povprečja.« Podlubniki so po evidenci zavoda napadli 21.500 m3 drevja, s čimer je les izgubil do tretjino vrednosti. Poleg tega zaradi prezasičenosti trga cene še dodatno padajo, zato bi končna ocena škode znala preseči 400.000 evrov in s tem celo škodo po žledu.

In s kakšnimi ukrepi so se lotili zatiranja lubadarja? »Iz sanitarnih razlogov je potrebno napadeno drevje posekati. Laiki so čez poletje mislili, da nalagamo sečnjo zdravih dreves, ko so videli na povsem zelenih drevesih rdeče pike. Pa temu ni bilo tako, saj so bila vsa drevesa že napadena, vendar pa znaki laikom niso bili poznani,« pojasni Vidmar. Glede obnove prizadetih gozdov pa pravi: »V tem trenutku to še ni pravo vprašanje, saj je potrebno pod prvo prioriteto vse napadeno drevje posekati in les odpeljati iz gozda. Lahko pa že sedaj povem, da bo sanacija dolgotrajna. Sadike bodo na razpolago (kot so že sedaj), vendar pa količina sadik, ki bo na razpolago, prav gotovo ne bo dovolj velika, da bi v tem trenutku zadostila vsem potrebam, ker sadik v slovenskih drevesnicah enostavno ni dovolj. Vzgoja sadike običajno traja 4 leta. Ob upoštevanju sonaravnosti pa ni dopustno vnašati v naše gozdove sadilnega materiala iz tujine (drugačne genetske provenience). Vsi tovrstni poskusi so se v preteklosti dolgoročno več ali manj slabo končali. Pri obnovi večine poškodovanih gozdov bo veljalo načelo, da se najprej prepustijo naravni obnovi, če pa ta ne bo stekla, se bo šele v drugem koraku šlo z umetno obnovo.«

Damjan Debevec, foto: DD