Med tem časom sem se preoblekla, si nadela lasuljo, baretko, paleto, čopič ter haljo. Ko sem prišla, so otroci kar utihnili in me občudovali. S seboj sem prinesla vrečke s čevlji in svojo umetniško sliko. Sliko sem obrnila narobe in jo postavila na tablo. Predstavila sem se in jim pokazala sliko. Vprašala sem jih, kaj vidijo na njej. Otroci so mi odgovorili, da vidijo svečo, teleskop, vilice, pol kokosa, instrument, elektriko, število tri, srček, jamo. Nato sem sliko obrnila pravilno in otroci so opazili tudi naslikan čevelj. Povedala sem jim, da ima slika naslov Čevelj. Prosila sem jih, če mi lahko narišejo različne čevlje, ker sem v svojem ateljeju izgubila vse slike. Otroci so bili takoj pripravljeni za sodelovanje. Niti eden me ni prepoznal. Razdelila sem jih tako, da si je vsak par izbral svojo vrečko in mizo z likovnim materialom.

Otroci so se posedli k mizam, si dobro ogledali čevelj in začeli ustvarjati. Med delom sem jih spodbujala. Deček je rekel deklici, če mu lahko eleganten čevelj bolj dvigne v zrak. Deklica mu je pomagala. Drugi deček je vprašal pomočnico Alenko, kdaj se bo lahko predstavil gospe Pettit. Nato sem šla do njega in se mu predstavila. Tudi deček se mi je predstavil. Za njim sta ponovili še dve deklici. Ena od njiju me je vprašala, kako se po francosko napiše njeno ime in me pri tem vikala. Povedala sem ji, da se ime napiše enako, izgovori pa se drugače. Ko sem zavihrala z lasmi, so vse deklice to ponovile za menoj. Deček, ki je risal nogometni copat, si ga je ogledoval od blizu in narisal vse detajle. Tudi deček, ki je imel pred seboj poletni sandal z rožami, je narisal vse rože in jih je preštel. Drugi je narisal samo dve roži, kot ju je videl. Deček je narisal čevlju številko 41, ki je bila napisala na njem. Videlo se je, da so otroci zelo uživali v likovnem ustvarjanju in nastale so zelo dobre slike. Otroke sem povabila, da gremo na hodnik pogledat pano, kjer bomo razstavili naše slike. Postavili so se v kolono, slike zalepili na pano in si jih ogledali. Ko sem se poslovila od otrok, so se želeli z menoj še fotografirati. Pustila sem jim tudi čevlje in ena deklica je rekla, da bo gospo Pettit vprašala, če si jih lahko obuje. Deklice so si z veseljem obuvale čevlje in z njimi hodile po prostoru.

Ko sem prišla nazaj kot Mateja, so mi otroci pripovedovali, da je bila pri njih slikarka in da je velika škoda, ker je nisem videla. Pokazali so mi svoje slike in fotografijo, na kateri smo skupaj fotografirani.

Otroci so se vživeli v vlogo umetnikov ter z veseljem ustvarjali. Vse to se je odražalo na njihovih izdelkih.

In otroci še danes ne vedo, da sem to bila jaz … Pa naj ostane skrivnost!

Mateja Stopar in Alenka Stopar