Velika večina naših mladih se iz dneva v dan prek medijev in drugih občil hote ali nehote srečuje z zgodbami o težkih življenjskih situacijah. Dijaki Škofijske gimnazije Vipava želijo aktivno sodelovati v nudenju pomoči življenjsko ogroženim.
Kristjan Stibilj, maturant ŠGV, bodoči študent biokemije, se je delovnega tabora udeležil že četrto leto in je na gradbišču pravi veteran. Če bi sešteli zidove, ki jih je sezidal, bi lahko imel postavljeno lastno hišico. Martin Marc (bodoči fizik), spreten kopalec jam in kanalov, in Tine Bensa, fotograf in snemalec (bodoči medijski tehnik), sta se tabora udeležila tretjič in nič ne kaže, da bi se mu naslednje leto odpovedala. Črt Demšar, dijak 2. letnika, je bil na taboru drugič in je znova doživljal lepoto občutka, ko narediš kaj dobrega za druge. Je rekorder v dvigovanju opeke na gradbišču brez dvigala. Jan Jamnik (bodoči študent Fakultete za šport) je pokazal izredno spretnost pri vožnji vražje težke samokolnice, polne sveže malte, v prvo nadstropje. Marko Bažec, Boris Klaus Kočar in David Adamlje so preskušali recepte pri mešanju malte, pomagali pri betoniranju stopnic in podajanju strešnikov in opeke. Med vsemi opravili se je spretno in skorajda popolnoma v tišini gibal Luka Klančar, dokler … nismo obiskali Banjaluškega škofa Kumarice, ki je s svojim pevskim talentom izzval goste (to je nas, prostovoljce), in s tem dal Luki priložnost, da je zablestel z bogatim basom pri petju dalmatinskimi in slovenskih pesmi.
Da dober glas seže v sosednjo vas, so dokazala tudi dekleta. Ana Stibilj, bodoča dijakinja ŠGV, je s seboj pripeljala prijateljici iz drugih šol – Terezo Rijavec iz Srednje kozmetične šole in Loreno Rijavec iz Srednje ekonomske šole. Skupaj z dijakinjo 1. letnika ŠGV Aniko Božič (ki je sanjala o tem, da bi bila ob 6h zjutraj na gradbišču s 'ta pravimi' zidarji, se pravi z g. Danilom Batičem in g. Ivom Pračkom, z br. Gregorjem Reharjem, br. Jurijem Slamnikom ter kaplanom ŠGV Primožem Erjavcem) so v Novi Topoli spletle prijateljske vezi z Anito, hčerko glavne kuharice gospe Radmile, in poskrbele, da je '21 žakljev' stalo pokonci. Brez njihove odlične kuhinje ter barvanja letev in tramov bi celoten projekt težko spravili pod streho. Dekleta so namreč vztrajno, v pripekajočem soncu, pripravljala letve za zadnji dan, ko smo s skupnimi močmi pokrili hišo. Enako pomembna je bila pomoč profesorice ŠGV Barbare Eisenzopf, ki je kljub poškodbi s svojim neutrudnim delom dajala zgled in skrbela, da je tudi v napornejših trenutkih vladalo prijetno vzdušje med dijaki in vsemi ostalimi udeleženci 14. delovnega tabora v Bosni.
Polona Strnad Bensa, pedagoški vodja delovnega tabora
