Dva dni pred vstopom naše sosede v Evropsko unijo smo v zgodnjih jutranjih urah opazovali uslužbence na meji s Hrvaško. Ko se je rojevalo jutro, smo rezali prve kilometre po hrvaškem krasu in se s hrepenenjem ozirali proti morju, ki bo dosegljivo po 35 kilometrih hitre hoje. Kar lepo smo jo rezali po ozki stezi, po brezpotju in po kraškem kamenju. Sledili smo oznakam številka 3. Med potjo smo srečevali konje, večkrat prečkali cesto in jo ubirali po stezi, ki naj bi nas pripeljala na cilj prvega dne, to je v Novi Vinodolski. Nekaj minut nam je vzel reli, organiziran po cesti, po kateri nas je sem in tja vodila pot.

Ne morem pohvaliti planincev naše sosede, kajti pot moraš slutiti, težko ji slediš. Naša vodnika, Bogdan Kodele in Mirko Soban, sta bila kos tudi brezpotju in zaraščenosti. Naselij na tem delu nismo videli, tako smo si pomagali s pijačo in hrano iz nahrbtnika. Vsak izmed nas je tekmoval sam s seboj. Zdelo se mi je, da nas tudi kamenje spodbuja.

Pod večer smo prišli do morja, ki smo ga od časa do časa hrepeneče gledali kilometre in kilometre daleč. Prespali smo v Novem Vinodolskem.

Po kratki noči smo drugo jutro začeli pot ob morju v veri, da bo do konca tako, vendar sta nas vodnika kmalu usmerila v notranjost. Nazaj grede smo se držali poti, označene s številko 1.

Imeli smo srečo, vračali smo se skozi Selce, Crikvenico do Jadranovega. Pot je bila dolga 25 kilometrov. Imeli smo priložnost opazovati kopalce in noge so same silile k vodi. Proti večeru so se naše številne želje uresničile. Ohladili smo se v hladni vodi in še pred nočjo sklenili pot v Ajdovščini. Vsi smo zmogli pot. Zadovoljni smo bili sami s seboj. Srečni, da smo premagali kar veliko kilometrov.

Irena Šinkovec