S Titom prepotoval cel svet

Ob 25. maju se spominjamo Dneva mladosti, ki smo ga praznovali v nekdanji Jugoslaviji. Ta dan je vedno minil v znamenju praznovanja Titovega rojstnega dne, ki so ga spremljale štafete mladosti in recitacije. Da pa ne bomo zopet pisali o spominih na Dan mladosti, sem se odločila poklepetati z edinim še živečim pilotom, ki je Tita prevažal po celem svetu in imel možnost spremljati predsednikovo življenje od blizu. Kljub svojim 83 letom Mariborčan Stanislav Šerc še vedno rad poprime za krmilo letala, uživa v poletih in spregovori o službi osebnega pilota Josipa Broza Tita.

Gospod Šerc o svoji službi govori z nasmehom na obrazu. V svojem življenju je napisal toliko zgodb, da nikoli ne ve, kje bi pričel. Povedala sem mu, naj opiše, kako je sploh postal osebni pilot predsednika Jugoslavije. Po končani gimnaziji je najstnik Stanislav na očetovo željo odšel v tehnično šolo. Tam se je nekega dne srečal s polkovnikom, ki ga je brž povprašal o službi pilota. Vprašanje je prišlo iznenada in ni vedel, kaj bi takšna služba pomenila zanj. Smeje nam pove, kako je polkovnik Šercu opisal delovno mesto pilota: »Imel boš bele rokavice, lepo uniformo in ženske bodo tekale za teboj!« Sploh zadnja misel se mu je kot mladeniču zdela sila zanimiva. Tako je 15-letni fant privolil v šolanje za pilota in odšel v Mostar. Na šolanju mu je letalstvo vse bolj priraslo k srcu. Med pogovorom se pohvali, da je ob koncu šolanja postal vojaški pilot in imel možnost pilotirati mnogo vrst letal, od nadzvočnega lovca MiG 21 in MiG 23 do helikopterjev. Pri sedemintridesetih letih je bil izbran za enega izmed treh osebnih Titovih pilotov. Častno službo so mu ponudili, ko je bil vključen v „Akro grupo“. Polkovnik je Šerca izbral, saj je imel veliko zaupanje v slovenske pilote. Stanko, kot ga kličejo prijatelji, je Titov pilot ostal vse do njegove smrti, leta 1980.

S Titom je prepotoval cel svet, bil na vseh petih kontinentih, ga prevažal na uradna srečanja, zdravniške preglede pa tudi na bolj sproščene slovesnosti. Najprej je pilotiral ameriško letalo Douglas DC-6B, ki so ga leta 1958 naročili posebej za Tita, kasneje pa je upravljal Boeing 727 in Caravelle 9. Za Maršala meni, da je znal uživati življenje in je cenil dobre stvari. Med poleti je rad srknil kozarček dobrega vina, ki pa ga je pred njim vedno poskusil natakar. Tito je bil namreč vedno zelo pazljiv, saj se je zavedal, da ni vsem povšeči. Pred vzletom sta bili vedno pripravljeni dve letali in se do zadnje minute ni vedelo, s katerim od njih bo Tito odpotoval. Stanislav se spominja, kako je kar trikrat ustregel Titovi želji in odšel na Kubo zgolj po cigarile, ki so bile predsednikove najljubše. Kljub temu, da je bil Tito visoka osebnost, je z osebjem rad poklepetal, saj so ga letala zelo zanimala. Ob rojstnem dnevu je pilotom vedno ponudil kos torte, kar je dokazovalo, da je svoje pilote zelo cenil. Šerc pa ni bil zgolj v družbi predsednika Jugoslavije, saj je nekaj časa preživel tudi v Libiji. Kot inštruktor letenja je na letalski akademiji pri Gadafiju učil pilotirati Gadafijevega bratranca.

O svoji službi bi Stanislav lahko razpredal ure in ure. O službi osebnega pilota predsednika lahko sedaj govori sproščeno, kar pa mu v času službovanja ni bilo dovoljeno. Njegova žena, sedaj že pokojna, ni nikoli izvedela, da njen mož ni bil navaden pilot. Častna služba pilota pa je imela tudi slabe plati, saj je bil veliko zdoma in svoje hčerke ni veliko videl. Hčerka s svojimi otroci živi v Beogradu, kamor se Stanislav rad vrača. Beograd mu je namreč prestavljal dom kar 40 let. V glavno mesto Srbije pa ne odhaja zgolj zaradi obiska hčerke, vnukov, pravnuka ter prijateljev, temveč tudi zaradi podaljšanja dovoljenja za letenje.

Letalstvo pa ni bila njegova edina strast. V gimnaziji je namreč rad risal karikature in je med šolanjem v Mostarju sodeloval z različnimi časopisi z vseh držav nekdanje Jugoslavije. Ponosno pove, da je za olimpijske igre v Sarajevu (op. p. 1984) izdelal 240 barvnih karikatur. V Sloveniji velja za enega bolj uspešnih karikaturistov in je prejel častni naziv viteza slovenske karikature.

Za konec sem ga povprašala še o Dnevu mladosti. Kot osebni Titov pilot ni veliko praznoval tega dne, saj je največkrat dežural na letališču v Beogradu. Sedaj pa se vsako leto ob Dnevu mladosti rad udeleži kakšnega praznovanja. Letos so ga povabili v Šentilj: „Obleka je že zlikana, čevlje sem zloščil in komaj čakam, da grem,“ je poln energije in življenjskega elana dodal gospod Šerc.

Stanislava Šerca sem spoznala preko Aleksandra Marca-Pertinija s Planine nad Ajdovščino. Aleksander Marc je Titovega pilota spoznal leta 1977 v Beogradu, ko je opravljal delo gasilca aviacije. Od njunega slovesa leta 1979 se potem nista več videla vse do lanskega leta, ko je Aleksander gledal poročila na Kanalu A in prepoznal starega prijatelja. Poiskal je njegovo številko in ga poklical. Stanislav ga najprej ni spoznal, vendar, ko mu je Aleksander podrobneje opisal njuno poznanstvo, se je Mariborčan hitro spomnil fanta z Vipavske doline. Aleksander je kmalu odšel v Maribor na obisk in prijatelja sta si imela po 37-ih letih kaj povedati. Stanislav je sprejel Aleksandrovo povabilo v Vipavsko dolino, kjer bo obiskal ajdovsko letališče, vojaški muzej v Pivki in nazdravil prijateljstvu.

Jasna Likar Jelinčič