Predstavitev romana Veselička, Matej Kocjančič, 30. 6. 2024

Resnica je, da se o Veselički še vedno govori. V nedeljo, 30. junija 2024, je v grajski dvorani žužemberškega gradu potekala predstavitev novega romana domačina Mateja Kocjančiča. Prav na tem odru je približno pred letom dni predstavljal svoj prvenec, Poslednji valček, ki so ga, bralci lepo sprejeli, na kar kaže tudi število prodanih izvodov in izposoj po slovenskih knjižnicah. Matej se je bralcem zahvalil za izkazano podporo.

V novi roman nas avtor popelje z besedami “Zgodba pripoveduje o izmišljenih resničnih dogodkih in resnično izmišljenih ljudeh”, s čimer bralca močno zbega. Prizorišče dogajanja so suhokranjski kraji, ki so še kako resnični, npr. Brezova Reber, Lipovec, Ajdovec, Visejec in na nekatere od teh imam avtor prav lepe spomine. Tudi sicer pravi, da so to prelepe vasi.

Zgodba Veseličke je, tako kot Poslednji valček, postavljena v svet narodno zabavne glasbe. Petrin mož, Blaž Polovinšek, se po večernem nastopu, enostavno ni vrnil domov. V gozdu so našli njegov avto, zaleten v bukev. In ker v zgodbi nastopa župan, Jože Škof, je spoštovanje avtorju izkazal tudi pravi župan Žužemberške občine, gospod Jože Papež, ki je spregovoril nekaj besed.

Na odru sta se Mateju in moderatorki za kratek čas pridružili še njegova žena, Andreja Kocjančič in lektorica Anja Žabkar. Medtem ko je prva njegova moralna podpora in prva bralka (beri včasih svetovalka), je druga poskrbela, da je pisanje postalo literarno delo, kot pravi avtor sam.

Matej Kocjančič je pripovedoval o tem, kako je izbral naslov Veselička, kako je v besedilo umestil nekatere manj znane besede, veliko se je poigraval s sopomenkami in naštevanjem izrazov, kar poznamo že iz prvega romana. Dotaknil se je tabu tem in vključil humor. Kljub temu nas skozi celoten roman izziva s poglabljanjem v človeka in njegovo ravnanje v različnih življenjskih situacijah. Vsaka beseda, in celo vrstni red besed, ima v romanu svoje mesto, prav nobena od njih ni odveč, četudi je provokativna.

Za konec pogovora je imel Matej pripravljen še napotek bralcem, in sicer naj z branjem ne zaključijo prehitro saj se zgodba odvije na čisto poseben, nepričakovan način. Izjasni se sporočilnost celotne knjige.

Materializem, dvoličnost, naivnost, zlaganost in česa vsega je še človek sposoben, so odprta vprašanja. Čisto na koncu je Matej iz svojega romana prebral: »Niso vse resnice črno-bele. Niso vse veseličke vesele. Nimajo vse zgodbe dokončnega konca. Včasih na nekatera vprašanja ni mogoče najti odgovorov.«

Prireditev se je zaključila s presenečenjem. Izžrebana je bila nagrajenka, ki je Veseličko prejela v dar, prav vsak posameznik pa je za kratkotrajen spomin domov odnesel šajdesen, za katerega je poskrbela Matejeva družina. In kot na vsaki drugi se je tudi na tej veselički še nekaj pojedlo in popilo. Bilo je nepozabno.

Besedilo: Brigita Lavrič

Foto: Jadranka Meglen