V Afriko se je prvič podala v študentskih letih. Kot prostovoljka je pomagala v ugandskih in v tanzanijskih šolah. Že takrat je spoznala, kako trnova je pot tamkajšnjih otrok do izobrazbe. Javne šole so izredno skromne, en učitelj ima 200 in več otrok v razredu, ki pogosto pišejo kar v mivko ali pesek, v šoli ni hrane, malo ali nič miz in klopi, ni prevoza, pogosto niti strehe nad glavo, tako da kdaj pouk poteka kar pod drevesi. Po šoli otroci pasejo živino in nabirajo dračje, da mama lahko zvečer skuha skromen obrok, največkrat polento. Ob takih razmerah le peščica otrok priroma do osmega razreda. Obstajajo tudi šole za naše oči normalnimi pogoji, vendar te so samo za peščico premožnih ljudi, ker so zelo drage. Kljub težkim pogojem življenja, so ljudje neverjetno topli, nasmejani, pripravljeni pomagati in hvaležni. Pesem in ples sta tisto, s čimer se zahvalijo za vsako pomoč, ki so jo deležni. Prav ta toplina, pristnost in prvinskost so tiste stvari, ki so osvojile Janino srce.
Po enem letu se je leta 2009 iz Ugande vrnila v domovino, diplomirala na ljubljanski pravni fakulteti in se odločila, da si poskuša življenje ustvariti v Afriki. Leta 2011 se je odpravila se je v Malawi, ki je ena najbolj revnih, hkrati pa najbolj varnih držav. Začela je s pomočjo otrokom, še posebej jo je prizadelo ravnanje z otroki s posebnimi potrebami. Jana je za vse probleme in težave, s katerimi se je soočila, iskala rešitve. V Sloveniji je ustanovila društvo ELA – Education, Literacy, Art oz. izobraževanje, pismenost in umetnost, preko katerega je začela zbirati sredstva za izobraževanje otrok in za gradnjo učnih centrov. Gradnja, ki jo je v celoti organizirala, plačala in tudi sama fizično sodelovala, tam še vedno poteka povsem ročno. Kramp, lopata in roke so vse, kar je na voljo. Gradbeni material je celo dražji kot pri nas, nositi ga je potrebno z rokami ali na glavah, za kar so posebej usposobljene ženske. Z donacijo Ekologov brez meja je v revni vasi zgradila center ELA, ki deluje že 13 let. Od leta 2012 v njem vsakodnevno malavijska ekipa učiteljev in občasnih prostovoljcev vodi brezplačne delavnice za 50 otroke s posebnimi potrebami (znižane kognitivne sposobnosti, disleksija, naglušnost, slabovidnost). Vsako popoldne pa v center pride do 200 otrok, ki se učijo pisanja, branja, angleščino, matematiko, imajo športne in likovne delavnice. Jana je v 13-letih v centru ELA organizirala že preko 100.000 brezplačnih obrokov, vse do današnjega dne. S svojim znanjem in iznajdljivostjo je Jana okrog sebe ustvarila malavijsko ekipo, ki ji je sčasoma lahko prepustila delovanja centra ELA v Malaviju. Sama je 14 zbolela za malarijo, ker je bilo območje ob jezeru Malawi polno komarjev, zato se je bila prisiljena se preseliti. Odšla je v Kenijo, od koder prihaja njen mož. Dom in družino sta si ustvarila na podeželju na višini 2000 metrov, kjer kljub skrbi za dva svoja otroka, nadaljuje poslanstvo društva ELA. Pravkar so zaključili z gradnjo centra, ki bo namenjen otrokom s posebnimi potrebami, v njem pa bo tudi inštitut za glasbo in film. Afriški otroci imajo ogromno umetniških talentov, ki pa jih na podeželju ne morejo razvijati. Ker pa je bila gradnja centra zaradi strmega terena zelo zahtevna in draga, je zmanjkalo denarja za opremo in inštrumente. Jana na oddihu v domovini prav nič ne počiva. S svojimi predstavitvami in drugimi aktivnostmi zbira sredstva za notranjo opremo centra,da lahko februarja 2024 začnejo s programi. Vsi, ki smo ji prisluhnili na Dvoru, smo začutili, da bodo darovana sredstva res našla pravo mesto. Obiščite spletno stran https://www.ela-africa.org/slo/donate in pomagajte, če lahko. Lahko tudi kot boter spremenite življenje kateremu od afriških otrok iz centra v Malaviju le za 10 Eurov mesečno.
Skupaj smo močnejši pri gradnji boljšega sveta zapiše Jana na svoji spletni strani, vsak od nas pa lahko prispeva svoj kamenček pri gradnji tega sveta.
Valerija Vidmar, članica KD Dvor
Foto: Jadranka Meglen, KD Dvor
