Nazaj v planinski raj.

Vem, vi ki še niste okusili slasti planinarjenja, vi, tega da smo se straniški upokojenci podali na vrh Krna 2244m visokega vrha v Julijskih Alpah, ne boste razumeli. 18 se nas je podalo na to pot in ubilo dve muhi hkrati: osvojili smo vrh Krna in obiskali Krnsko jezero. Namreč, na planini Kuhinja, kjer se skuha le kakšna nevihta, smo se razdelili v dve skupini. »Močnejši« del upokojencev, kar polovica je odšlo zavzet Krn, drugi del pa smo po dolini Lepena prispeli do doma dr. Klemna Juga in od tam naprej nadaljevali pot po lepo vzdrževani nekdanji staroavstrijski vojaški cesti. Nasploh pa sledi in ostanki vojne izpred sto let pustijo človeku grenak okus po strahotah vojn. Koliko krvi so posrkali tamkajšnji gozdovi, rastlinje, da se je ohranila naša zemlja. Morda je kdo izmed nas premišljeval o tem po poti do planinske koče, kjer smo malo spočili telo in ga osvežili. Nato pa naprej do Krnskega jezera. »Počiva jezero v tihoti«, mi je prišla pesem na usta, kajti prelep pogled na to solzno oko pod samim mogočnim Krnom in Šmohorjem 1939m in Velikega Lemeža 2042m, se je bleščalo v sončnem dnevu. Jezerce, bogato s kisikom nudi življenje malim ribicam, ki se v gruči strnejo okoli vržene drobtinice. Na obrežju smo sedeli, ko so začeli prihajati drug za drugim naši vrli planinci z visokega Krna, od koder so se razgledovali po belih skalah naših dragih Julijskih Alp. Odpadel podplat s čevlja enega od udeležencev je pričal, da pot na Krn ni bila mačji kašelj. Bližina vasice Vrsno, kjer je živel Simon Gregorčič me je navdihnila z njegovim verzom »Nazaj v planinski raj«. Da, nazaj v te naše Alpe in vesela sem, da so nas na poti prehitevali mlajši, ki nas bodo v bodoče nadomestili.

Napisala: Nada Kovač