Pred kratkim sem se pogovarjala z Danielom Huamanom, ki prihaja iz Peruja. V zelo zanimivem klepetu mi je med drugim opisal tudi državo, od koder prihaja. V Sloveniji, natančneje v Zrečah, živi že sedmo leto in ko sem se prvič slišala z njim po telefonu, sem presenečena ugotovila, kako dobro že govori slovensko. Povedal je, da se je našega jezika naučil s pogovorom. Daniel je rojen decembra leta 1985 in prihaja iz inkovskega kraja Acomamba, ki se nahaja na 3.600 metrov nadmorske višine v perujskih Andih. Tam živijo ljudje od poljedelstva in blagovne menjave. Ima šest sester in štiri brate, ki danes živijo po različnih krajih Peruja. Starša sta vsem otrokom omogočila šolanje. Kot družina so med seboj zelo povezani, čeprav niso vedno živeli skupaj kot družina. Je pa Daniel edini otrok, ki ga je pot ponesla preko Atlantskega ocena in prvi, ki je v družini letel z letalom.

Prihajaš iz velike družine. Kako se spominjaš otroštva?

Rodil sem se v Acomambi in zgodnje otroštvo preživel tam do sedmega leta starosti. Sem peti otrok po vrsti. Ker sem se rodil doma, sem bil kasneje tudi zraven, ko je mama rodila še druge sestre in brate. Pri nas je to običajno, saj gre za neke vrste praznik. Otroci smo zraven pri porodu in gledamo, kako mama trpi bolečine ob rojevanju. Zraven so tudi nune iz bližnje cerkve, ki pomagajo. Drugače pa je to življenje na deželi, ki se seveda bistveno razlikuje od tistega v prestolnici v več pogledih.

Kakšni ste Perujci in kakšni smo Slovenci?

Smo zelo odprti, prijateljski, povezani. Veliko damo na zaupanje. Nismo materialno bogati, vendar lahko damo ravno to, česar si človek ne more kupiti. In ko enkrat spoznamo nekoga, je naš prijatelj za vse čase. Jaz nikoli nisem dobil darila za rojstni dan ali na primer za božič, ki ga mimogrede mi praznujemo čisto drugače kot vi, čeprav smo tudi mi katoličani. Slovenci ste zelo prijazni, imate prelepo deželo ... Sem pa velikokrat občutil čudne poglede, predvsem na začetku, ko sem prišel sem. Drugače je pri ljudeh, ki so me sprejeli v svojo hišo, isto bi naredila tudi moja starša. Zato sem zelo hvalažen Jožetu Jelenku in njegovi družini. Počaščen sem, da lahko živim pri njih v Zrečah!

Tvoje šolanje je potekalo skoraj polovico tvojega življenja. Kar 17 let si živel v internatu v Limi.

Na začetku mi je bilo zelo hudo. V internatu nas je bilo okoli petsto otrok in ko vidiš, kako so druge otroke prišli obiskat starši, si seveda žalosten, ker ni tvojih. S starši sem se srečal samo trikrat v vseh teh letih. V Limi sem obiskoval osnovno in srednjo šolo. Kasneje sem v internatu delal kot pek, da sem se lahko izučil za kuharja in slaščičarja in si tako pridobil poklic.

Kaj te je pripeljalo v Slovenijo?

Leta 2007 je prišel v internat kapucinski brat Vlado Kolenko s skupino. Pokazal sem jim, kako pečem kruh. Povabili so me, da sem z njimi odšel še na ogled naših znamenitosti in tako smo se še bolje spoznali. Čez dve leti se je Vlado vrnil in me povabil v Slovenijo v Vipavski Križ, kjer sem opravljal delo kuharja, živel pri kapucinih in pričel s postopkom urejanja vseh dokumentov za vizo. Po treh meseceih sem se vrnil v Peru. Na dokumente sem čakal eno leto. Potem sem se znova vrnil v Slovenijo in nekega dne je prišel v Vipavski Križ Jože Jelenko s skupino otrok in me povabil v Zreče. Tu sem se potem ustalil in delal kot krovec pri njegovem sorodniku.

Iz tvoje zgodbe opažam, da ti je ravno kuharstvo odpiralo vrata ob pomembnih prelomnicah. Misliš, da je to delo tvoje poslanstvo?

Da. Prav čutim, da bo spet neka sprememba. Sicer sem poskušal najprej dobiti delo v gostinstvu, vendar neuspešno. Problem je v tem, da prihajam iz tretje dežele in sem vedno na koncu vrste. Težko je dobiti vse papirje. Sem pa do decembra lani delal kot krovec, saj mi višina ne predstavlja nekega problema. Večji problem zame je bil v trgovini, ko sem kupoval malico, saj sem namesto žemlje naročil zemljo (smeh). Na začetku nisem dovolj dobro razlikoval tudi dveh besed gor in dol. Če bi mi nekdo rekel pojdi gor, sem šel dol in obratno. 

Nam lahko predstaviš kakšno perujsko tradicionalno jed, mogoče kaj iz tvojega kraja?

Jih je kar veliko. No na primer »pačamanka« – pača pomeni zemlja, manka pa lonec, torej skupaj kuhati na zemlji, to bi bila ena taka zares tradicionalna jed iz kraja, od koder prihajam. Jed je narejena iz spomladanskih pridelkov, omake, mesa in začimb. Vse skupaj se kuha na odprtem ognju po več ur, potem pa se povabi sosede, da skupaj pojemo to jed. Zdaj, ko sem v Sloveniji, najbolj pogrešam sadje, ki ga tukaj ni, na primer marakujo, čirimoro ... Velikokrat pa tudi sam pripravim kakšne naše posebne jedi za posebne ljudi. Sem pa že prevzel vaše običaje, pirhe in podobno (smeh).

Bi imel v Sloveniji svojo perujsko restavracijo?

Da, želim si imeti neke vrste turistično kmetijo s svojo zemljo in da bi sestavine, ki bi jih kuhal, prideloval sam.

Kje te najlažje srečamo med vikendom? Zagotovo v gorah?

Ja, enostavno potrebujem to. Na Triglavu sem bil že petkrat in še bom šel. To je res prava sprostitev. Včasih se kam odpravimo tudi s prijatelji, grem pa velikokrat s svojo punco Kjaro na kakšen izlet po Sloveniji, zdaj se tukaj počutim zares kot doma.

Spraševala

Urška Firer