Vreme je seveda naša stalnica preverjanja, ugibanja. Sprememba datuma pohoda zaplete stvari. Marsikomu novi datum ne odgovarja. A vsemu navkljub se nas je 30 pohodnikov zbralo  na zadnji turi v septembru. In po vseh ekstremnih vremenskih razmerah smo ujeli sanjski dan. Morda pa si to zaslužimo?

Kucelj na Čavnu je bil naš cilj. Čavensko pogorje je razgleden greben med Vrtovinom in Stomažem.

Na zahodu se pod visokim robom Trnovskega gozda z  vrhovoma Kucelj in  Čaven razprostira spodnji del Vipavske doline, prek nje pa nam pogled seže proti Goriški pokrajini in Furlanski nižini. Videli smo morje.

Malo prehitevam tale opis, a prepričana sem, da nam bo tura ostala v spominu predvsem zaradi čudovitih razgledov.

Zdaj pa od začetka. Našo pešpot smo začeli v Predmeji pod vodstvom domačina g. Damjana, ki ga že poznamo. Asfaltna cesta nas je vodila skozi tri predore. Kmalu smo krenili v gozd, nato pa po Srednjeveški poti do Roba in po robu do Male gore (1034 m) - poldrugo uro je trajalo.                              

Potem smo se povzpeli še na Kucelj (1237m). Travnat vrh z botaničnim bogastvom. Tukaj rastejo celo planike. Malicali smo v planinskem raju.

Nazaj grede smo se ustavili pri Koči Antona Bavčerja pod Čavnom. Idealne razmere za posedanje na prostem. Toda čakala nas je še pot navzdol. Meni se je zdela kar dolga, prav vesela sem bila, ko smo zašpičili klobaso ob avtobusu. A se nismo takoj odpeljali.

Janez, ki je želel z nami "obeležiti" bližnji osebni praznik, nam je razdelil marsikaj. Nismo se branili, to je najmanj, kar lahko zapišem. Rojstnodnevna pesem je lepo zvenela, a da bo bolj držalo, naj tudi zapišem:                                                                   
Dragi Janez, vse najboljše! Hvala, ker si tako prijetno zaokrožil  našo turo.

Besedilo: Helena Madon
Fotografije: Ferdo Kikelj

(vir: duz-drustvo.si)