Na pretopel aprilski dan smo se odpeljali na Križno Goro nad Škofjo Loko, kjer smo izstopili iz Špikovega lepotca. Že med potjo je tlela želja, da bi bili lepi razgledi in kakšne znamenitosti, pa je bilo vsega v izobilju.
Najprej smo ogreli mišice s sprehodom do cerkve sv. Križa, lepotice, ki stoji na čudoviti razgledni točki, od koder smo občudovali Škofjeloško hribovje in del Kamniških Alp, nato smo se po isti poti vrnili v vas. Ker nam je bilo dano stopiti v cerkev, smo nekateri obnpogledu bogatih fresk opazili tudi tisto, ki predstavlja legendo o življenju sv. Korbinijana.
Prikazuje medveda, ki je ubil svetnikovo mulo in za pokoro moral nositi tovor na poti v svet. Hvala cerkvenemu ključarju, da je prihitel za nami.
Mimo kmetije, ki nosi spominsko tablo na tragične dogodke, smo nadaljevali še malo po asfaltu, nato po gozdni poti, ki se spusti strmo navzdol proti zaselku Planica, a ne tista, Planica, ki je znana po smučarskih skokih. Ker je bila pot suha, je bilo nadaljevanje pongozdni poti proti idilični vasici Crngrob prijetno v živahnem klepetu.
Kdaj pa kdaj smo pogledovali za spomladanskim cvetjem in marsikje so nas presenečale  blazinice nebeško modrih spominčic, pa blagodišeči teloh, bele preproge drobnih marjetk, pa množica podlesnih vetrnic…
Vmes smo si privoščili tudi kratek počitek v senci blizu spomenika padlim. V
pričakovanju, kako zgleda mogočna cerkev v Crngrobu, smo se kmalu spustili na vzpetino, kjer le-ta stoji. To je rob Sorškega polja med Kranjem in Škofjo Loko s čudovitimi pogledi na še zasnežene vršace.
Cerkev Marijinega oznanjenja je spomenik državnega pomena zaradi arhitekture, stenskih poslikav in zlatih oltarjev. Med razpadajočo »mežnarijo«, ki kvari čudovito vetudo, in cerkvijo stoji lepo obnovljen vodnjak na vreteno, ob glavnem vhodu pa star kropilnik.
Že zunanjost je zanimiva, saj lahko opazujemo freske sv. Krištofa in druge poslikave ob glavnem vhodu. Posebno pozornost pritegnejo gotski oboki in gotska okna. Imeli pa nismo sreče, da bi bila cerkev odklenjena, kjer bi lahko občudovali bogato in zanimivo notranjost z več oltarji in mnogimi poslikavami.
Naša pričakovanja so bila več ko izpolnjena, saj smo se nagledali hribov in gora ter spoznali sakralno bogastvo kar dveh cerkva. Tudi nahodili smo se čisto dovolj za »naša zlata« leta.
Vodnik Jože nas je varno vodil do avtobusa, Miha pa srečno pripeljal na Vrhniko. Obema smo se zahvalili in polni optimizma krenili vsak na svojo stran.

Zapisala: Elica Brelih
Slike: Jože Školc, Elica Brelih in Anka Grom