Da bi lažje razumeli nastanek Škocjanskih jam, ki jih je ustvarila Notranjska Reka ali reka Reka ali Reka, si je treba pobliže ogledati okolico, ki premore mnogo udornic in slediti toku reke.
Zato smo prehodili Pot vodnih zakladov od vasice Famlje do gradu Školj, nato se spustili v sotesko Reke in ob njej nadaljevali proti vasici Betajna, kjer smo se priključili na Učno pot Škocjan okrog veličastnih udornic.
Vasica Famlje je na obrobju Parka Škocjanskih jam med krasom in flišnimi Brkini. Kmalu smo zakoračili v kraški svet in zagledali na skalni vzpetini razvaline gradu Školj. Globoko spodaj pod obrambnim zidom se je prikazala v svoji zelenkasti barvi reka Reka. Glede na lego smo hitro ugotovili, da je imel grad obrambni značaj. Po kraški gmajni, kjer so se pasle koze, smo se čudili marljivosti Krašovcev, ki so trebili pokrajino in kamenje zlagali v suhozide in v griže.
V kanjon Reke se je bilo treba spustiti po ozki, strmi in dokaj zdrsni poti. Tokrat krotka Reka je bila v strugi, a opazili smo, kako visoko je segala pred nekaj tedni. Svojo razdiralno moč je uporabila tudi, ko je nekoč delujoče mline enostavno odnesla. Kako majhen je človek in kako nemočen proti taki vodni sili!
Kmalu se nam je odprl svet brez reke, ki je zavila levo in izginila v podzemlje, mi pa desno proti vasici Betajna. Pred nami je bila kraška hiša - muzej. Nadaljevali smo proti Miminem razgledišču, ki je nad Malo dolino. Globoko spodaj Reka, navpične stene, nad njimi pa Škocjan – gručasti zaselek na vrhu skalnate vzpetine, pod katero si je voda utrla svojo pot.
Proti naslednjemu razgledišču vodi pot, ki je označena s kapljicami, po borovem gozdu z informativno izobraževalnimi tablami, kjer spoznavamo glavne značilnosti kraških pojavov, zanimivosti rastlinstva in živalstva ter bogato kulturno dediščino in zgodovino tega območja. Štefanjino razgledišče je nad Veliko dolino s kar 164 m visoko prepadno steno, spodaj pa v koritasti strugi razpenjena divja voda, ki se zgublja v jamo. Izjemni so pogledi navzdol in preko velikanskega »kotla« na Škocjan.
Ustavljali smo se ob tablah in prisluhnili Sonjinim razlagam.
Glede na prehojeno pot in obsežno razlago smo lažje dojeli nastanek Škocjanskih jam. Čisto navadna reka Reka, ki izvira v Dletvu izpod Snežnika teče kar nekaj časa po nepropustnem flišu, nato pa naleti na kras in apnenec. Tega je milijone let raztapljala in odnašala po rovih, ki jih je dolbla globoko pod zemljo. Marsikje se je strop udrl in nastale so udornice. Kot mogočna reka ponikalnica na površje spet pribuči najprej v Malo dolino, nato se prelije v slapu v Veliko dolino. Tam pa se zgubi v podzemlje in se po 40 km prikaže kot Timav v Tržaškem zalivu.
Človek je za različne namene izkoriščal kraške jame od prazgodovine dalje. V novejšem času pa ga zanimajo povezave med rovi in življenje v njih, tudi zaradi velikih zalog pitne vode.
Prijeten sončen dan smo izkoristili maksimalno za obnavljanje znanj, za druženja in razgibavanje ne tako mladih kosti. Naj bo tako še mnogo let!
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko Jadanić, Sonja Zalar Bizjak