Na dan sv. Martina, 11. novembra 2014, smo se Zimzeleni po zaslugi vodnika Milana odpravili na Trško goro.
Za začetek sta nas 32 pohodnikov s kavico počastila Nataša in Janez. Polni energije smo se pripeljali do izhodišča poti, v vasici Dolenje in Gorenje Karteljevo. Tu smo zapustili avtobus in se odpravili v hrib, kjer smo v daljavi zagledali grad Hmeljnik. Grad je v pisnih virih prvič omenjen leta 1217. Zamenjal je več lastnikov in bil 1942 požgan in izropan. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik, a je za obiskovalce nedostopen. Okolica je zaraščena in grad žalostno propada.
Kmalu smo prišli iz gozda in pot nadaljevali med jesensko obarvanimi vinogradi in zidanicami. Pod sabo smo gledali v »morje« megle, nas pa je grelo lepo jesensko sonce. Uživali smo v paleti jesenskih barv od rumene, oranžne in rdeče. Med klepetom smo prišli do razpotja pri visokem kužnem znamenju. Od tod smo šli naravnost po asfaltirani cesti in kmalu zagledali cerkev Marijinega rojstva na Trški gori (428 m). Cerkev je omenjal že Valvazor v znameniti knjigi. Trška gora je najbolj značilna dolenjska božja pot. V senci starodavnih lip in kostanjev pa se ob romarskih shodih zberejo romarji iz več župnij. Cerkev je dal zgraditi v 17. stoletju stiški opat Jakob, prav tako pa so od ustanovitve samostana, imeli stiški menihi na Trški gori vinograde, pristave in vinske kleti.
Trška gora je ena najbolj znanih slovenskih vinskih goric, kjer pridelujejo odličen cviček. Po južnem pobočju Trške gore so urejeno položene neskončne vrste trt, med vinogradi se dvigajo manjše in večje zidanice z vinskimi kletmi. Po Trški gori je organizirano tudi več tradicionalnih pohodov: Po Slakovi poti, Cvičkovi in Trdinovi poti, po njej pa poteka dobršen del trase Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.
Naša pot pa se je zaključila na domačiji Colnar v vasici Črešnjice. Prijazno nas je sprejela mlada Ana in postregla z aperitivom, mama Katarina pa nam je pripravila odlično obaro z ajdovimi žganci, na koncu pa nas je presenetil še sam kralj cvička, ata Janez, medtem, ko je stari ata, tudi Janez, nadzoroval dogajanja v vinogradu.
Seveda smo si sredi vinogradov in na god sv. Martina privoščili kozarec cvička, nazdravili in zapeli slavljenki Nataši za rojstni dan. Naš šofer, Jože, nas je zadovoljne pripeljal na Vrhniko.
Zapisala: Marjana Kolenko
Foto: Milan Jerman