V soboto 29. oktobra je 31 pohodnikov, članov različnih vrhniških planinskih skupin, na Vrhniki vstopilo v avtobus in se, kakor pritiče mesecu s starim slovenskim imenom vinotok, odpeljalo v meko slovenskega vinarstva, v Goriška Brda.
Goriška Brda, tipično gričevnata pokrajina, ugnezdena na pol poti med Alpami in Jadranom, so s svojo edinstveno lego odlična podlaga vinogradom in sadovnjakom, ki jim ni videti konca. V Brdih se nahaja največja zadružna vinska klet v Sloveniji, vinska klet Goriška Brda. Nastala je že leta 1957, danes pa je največja pridelovalka in izvoznica slovenskih vin. V Brdih še vedno glavnino opravil, vključno s trgatvijo, opravijo ročno, kar daje posebno žlahtnost in velik čar uspešni prodajni zgodbi briških vin. Poleg dobrega vina in hrane pa v Goriških Brdih lahko najdeš še veliko zanimivega, od gosto strnjenih briških vasic do bogate kulturne in zanimive naravne dediščine.
Naš, po Romanovo 15 km dolg pohod, smo pričeli v središču briškega vinorodnega okoliša, v Dobrovem. Naselje je dobilo ime po dobu, hrastu, nekdaj najbolj razširjenem drevesu v Brdih. Tu ne smete mimo renesančnega dvorca Dobrovo iz leta okoli 1600 (no mi smo šli, saj za vse res ni bilo časa). Lastniško je zamenjal mnoge grofovske družine, po vojni je postal t.i. splošna ljudska last, po osamosvojitvi države Slovenije pa so ga odprli za javnost. Pred občinsko stavbo stoji spomenik padlim in žrtvam 2. svetovne vojne, ob gradu pa skulptura, ki v značilni drži upodablja pesnika Alojza Gradnika.
Pot nas je vodila po čudoviti jesensko obarvani slovenski Toskani. Med skrbno obdelanimi vinogradi, mimo najvišje ciprese v Sloveniji (kulisa antenskemu sistemu), med nasadi oljk in bogato obloženimi kakiji, mimo dvorišč z limonovci, pomarančevci in kiviji, pa mimo cvetočih in omamno dišečih grmov, smo sprva po asfaltirani cesti, kasneje pa tudi po mehkih travnatih, pa tudi trdih briških kolovoznih poteh, nabirali kilometer za kilometrom.
Ob pravljičnih razgledih smo mimo rojstne vasice slovenskega skladatelja in dirigenta Rada Simonitija, Fojane, znane tudi po srednjeveški fojanski gospodi, značilnih cerkvenih zvonikih in prvi zadrugi v Brdih, zapustili asfaltirano cesto in se spustili v Neblo. V tihi briški dolini se skriva ta majhen biser, turistični center, ki leži le lučaj od italijanske meje. Arheološko najdišče rimske lončarske delavnice Borg v bližini dokazuje pomen tega kraja že v antiki.
Mimo Casinoja Venke smo spet zavili med vinograde in mimo znane gotske cerkvice sv. Marjete z odprtim ostrešjem in ornamentiranimi planetami, lesenim oltarjem in lesenimi plastikami sv. Sebastjana, sv. Margarete in sv. Roka, nadaljevali pot proti Hruševlju. Na čudovitem razgledišču nad cerkvico smo si vzeli čas za prvo malico, dodatno okrepčilo v obliki dobre kapljice pa smo si privoščili v Hruševlju pri Peternel. Pred nadaljevanjem poti smo postali še na dvoločnem kamnitem mostu čez Kožbanjšček, na katerem stoji kamnita plastika Janeza Nepomuka. Po legendi je bil Janez Nepomuk praški nadškof in spovednik češke kraljice umorjen, ker kralju zaradi spovedne molčečnosti ni hotel izdati ženinih posteljnih izletov. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov in vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo.
Dobrih 20 minut pešpoti proti Kožbani smo si privoščili sicer kratek, pa vendar adrenalinski sprehod mimo treh tolmunov, imenovanih Kotline. Tu se menda rada kopa briška mladina, pa tudi nekateri junaki iz priljubljene nadaljevanke Žlahtna štorija.
S ceste Neblo-Brdice pri Kožbani smo se po kratki stezici spustili do Krčnika. Krčnik je naravna znamenitost, ena najlepših te vrste v Sloveniji, zavarovana tudi kot naravni spomenik. Potok Kožbanjšček je oblikoval okoli 40 m dolga in res slikovita korita. Največja zanimivost pa je približno 5 m dolg, dober meter debel naravni kamnit most, ki se gladko zaobljen zaradi brušenja vode dviga nad istoimenskimi koriti.
Tukaj nas je čakal še današnji glavni vzpon. Čez Kožbano, mimo gotske cerkve sv. Jurija, smo se povzpeli na našo najvišjo točko tega dne, Vrhovlje pri Kožbani. Ogledali smo si cerkvico sv. Andreja z najstarejšimi freskami v Brdih, ki krasijo prezbiterij in slavoločno steno (prizori iz življenja svete družine, upodobitve svetnikov in apostolov, podobe angelov z različnimi instrumenti iz 2. polovice 15. Stoletja). Po pozabljenem skupnem fotografiranju smo se poslovili od prijaznih domačinov in nadaljevali pot po pretežno kostanjevem gozdu do Golega Brda. Vmes smo že ugotovili, da je tistih Romanovih 15 km kar precej naraslo, pa vendar se ni prav nihče posebej pritoževal.
Golo Brdo je majhen kraj ob mejni reki Idriji. V vasi živi le še peščica domačinov. Stare hiše v Golem Brdu kažejo na velik arhitekturni vpliv bližnje Benečije in Furlanije. Arheološke najdbe keramike pričajo o antični in prazgodovinski poselitvi griča. Zanimivo je, da tukaj, na nadmorski višini, ki ne dosega 100 metrov, lahko najdete rastišče visokogorske cvetice, lepega jegliča, po domače avriklja.
Na gričku, ki se dviga nad reko Idrijo, stoji turistična kmetija Breg. Obnovljena je v slogu in z detajli tipične stare briške hiše, okoli nje je zasajenega ogromno cvetja, zelenja in sadja. Tu smo si zasluženo privoščili odlično kostanjevo juho z jurčki in pa ješprenjčkov rižoto s pršutom in porom. Zraven smo, kot se spodobi za Brda, nazdravili še s kozarčkom njihovega odličnega vina.
Sledil je le še kratek spust v italijansko vasico Albano, kjer nas je čakal avtobus. Za razliko od jutranjega glasnega govorjenja in smeha, je na avtobusu vladal prijeten mir in tišina. Mislim si, da je vsakdo razmišljal o tem, kako lep dan je za nami in da se bo v Brda še vrnil. Brda te ne pustijo ravnodušnega v nobenem letnem času.
Zapisala: Jožica Hočevar
Foto: Sonja Zalar Bizjak in Andrej Kolenc