Tokrat smo se Barjani odpravili na pohod po Kraškem robu, kjer se kraška planota s strmim robom spušča v flišno pokrajino Istre. Kraški rob, ponekod ga imenujejo Breg ali tudi Bržanija, se začne že nad Trstom in poteka v dolžini 20 km do Mlinov na slovensko hrvaški meji. Mi smo dva dela te poti že prehodili, tokrat pa smo začeli v Črnem Kalu. Vas je mogoče še najbolj znana po cerkvi Sv. Valentina in njenem nagnjenem zvoniku, tu pa stoji tudi najstarejša slovenska hiša. Ob poti smo srečevali čudovite lesene skulpture domače umetnice, ki prikazujejo tukajšnje ljudi in dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. Nad vasjo, na robu pečine, so vzdrževani ostanki gradu, ki ga je v 11. stoletju zgradil grof Ulrik za obrambo poti med Rižansko dolino in kraško planoto.
Od tu naprej smo hodili po Robu in se ogledovali po gričevnati pokrajini in morski obali od Trsta do Kopra. Burja nam je sicer brila okrog ušes, je pa poskrbela za sonce, ki nam je po nekaj oblačnih dneh doma zelo prijalo.
Z roba smo se oddaljili le toliko, da smo na Gradišču obiskali cerkev Marije Snežne iz 17. stoletja. Od tu smo se spustili do vasi Praproče, nato pa spet povzpeli na rob do beneškega obrambnega stolpa z utrjeno naravno jamo. Stolp je bil del sistema utrdb med Avstrijo in Beneško republiko. Od tu smo se spustili po bregu strmo navzdol do vasi Podpeč. Vas je stisnjena pod steno, pod njo pa pelje železniška proga. Zanimivost te vasi je kraški vodni izvir, ki nikoli ne presahne.
Tu se je naš pohod končal. Avtobus nas je popeljal še v Hrpelje na dobro malico, potem pa domov, zadovoljne s čudovitim dnevom in odlično vodenim pohodom.
Zapisala: Dragica P.
Fotografije: Stane Kržmanc in Milan Jerman