Življenje in delo po 150-letnici rojstva in 80-letnici smrti

Drugi in zadnji del

Leta 1921 je Barle postal dopisni član HAZU in še član Društva hrvaških književnikov. Pomembna so njegova glasbena prizadevanja, saj velja za reformatorja hrvaške cerkvene glasbe. Raziskoval je starejšo slovensko in hrvaško glasbo ter o tem napisal in objavil številne razprave, npr. o latinskih in hrvaških pesmih Nikole Krajačića (1915), Ipavcih (1909), Pavlinski pesmarici (1917), urejal je glasbeni list Sv. Cecilija (1914-1941): razprave; mdr. o zborniku latinskih in hrvaških cerkvenih pesmi v treh izdajah (Cithara octochorda), razprave o Pavlinski pesmarici (1644; 1916-17), Antonu Foersterju (1918) idr.

Njegovo narodopisno delo je pomembno za poznavanje Bele krajine, od koder je izšel, ter za etnobotanične in leksikološke raziskave. V Beli krajini, kamor je pogosto prihajal iz Zagreba, je zbiral ljudsko izročilo: zapisal je kar precej pesmi, ki jih je objavil Karel Štrekelj v svoji zbirki Slovenske narodne pesmi. 1889: objavil je razpravo o ženitovanjskih šegah v Beli krajini in 1893 o belokranjskih pisanicah. Zagotovo je največje tovrstno Barlètovo delo razbrati iz omenjene Štrekljeve zbirke; saj je od tam objavljenih 8.686 del kar 230 Barlètovih. Za štiri Štrekljeve knjige je Barlè prispeval številne (ljudske) pesmi iz Bele krajine-Podzemlja pa še z Gorenjske, Novega mesta, cerkvene, vojaške idr. pesmi. Neposredno povezavo med Štrekljem in Barlètom pa vidimo tudi v tem, da je Štrekelj posvetil svojo zbirko hrvaškemu jezikoslovcu jugoslovanske vokacije, prvaku v slovanski filologiji Vatroslavu Jagiću (1838-1923).

Barlè je živel za svoj poziv, duhovniški poklic in več 'ljubezni' hkrati: za znanost in umetnost. Zato je bil spoštovan od kulturnih in znanstvenih (so)delavcev in ljubljen od svojih prijateljev. S svojim delom je odslužil svoji (primarni) domovini Sloveniji, ki mu je dala življenje in svoji (drugi) domovini Hrvaški, ki mu je omogočila plodno ustvarjalno življenje in eksistenco. Za Sv. Cecilijo bi nasploh lahko zaključili, da je Barlètovo 'življenjsko delo'. Saj je prav z največjim številom vseh svojih člankov, objavljenih tam in z urejanjem le-te, sam vpisal svoje ime na prve strani zgodovine hrvaške glasbe.

Umrl je v Zagrebu, 18. februarja 1941, kjer je tudi pokopan na mestnem pokopališču Mirogoj v skupni kanoniški grobnici.

Domačina, Budanjca Dušan Ferjančič in župnik pri sv. Nikolaju Andrej Vovk pa sta tudi tista, ki sta bila v preteklosti vedno zraven, ko se je slavilo J. Barlèta: 26. oktobra 2019 na enodnevnem mednarodnem simpoziju v Zagrebu, 8. decembra 2019, ko smo mu odkrili v Budanjah spominsko ploščo.

Dr. Franc Križnar