'Korak za korakom' smo si zastavili slogan pred dvajsetimi leti. V pravkar minulem letu se je v kroniko Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Vipavi zapisalo, da smo to bili mladi planinci. Zavedajoč se pomena hoje in gibanja, sva s kolegico Andrejo, takratni ravnateljici predstavili svoje ideje. Dobili sva podporo in zastavili program, ki je predvideval hojo enkrat mesečno kot interesno dejavnost. Skupini približno dvanajstih učencev različnih starosti in sposobnosti, sta se pridružili še Irena in Lucija. Že kmalu smo se tri udeležile usposabljanja za mentorice planinskih skupin. Lepo smo začeli sodelovati tudi s PD Vipava. Skupaj smo izvedli nekaj pohodov, uvedli so nas v osnove plezanja in nam v Centru postavili plezalno steno. Nekaj časa smo imeli stike tudi s PZ Slovenije. Povezali smo se s številnimi posamezniki: vodniki, markacisti, starši, ki so nam predlagali različne cilje in nas do njih tudi vodili.

Redni mesečni pohodi so postali stalnica in trajajo že 20 let. Od njih nas je odvrnilo le slabo, predvsem deževno vreme. Bili pa smo tudi mokri, prepihani in zasneženi. Hodili smo po hribih blizu in daleč in po podzemnih jamah. Spoznali smo, kaj zmoremo, koliko lahko prehodimo, kakšna ovira so za nas kamni in robida na poti, kako težko je sestopati po ozki, morda kamniti in spolzki stezi. Mentorice smo se zavedle, da vse manj govorimo o planinarjenju in vse več o pohodništvu. Naši pogledi se niso več usmerjali v sredogorja ali še više. V najstniška leta pohodništva smo vstopili z malce nižjimi, a za nas zelo pomembnimi cilji: hoditi, varno premagovati ovire na poti, se ustaviti ob pogledu na naravo okrog nas, si pomagati, se pogovarjati. Otrokom omogočamo, da izkoriščajo naravo kot najbogatejšo učilnico in najbolje opremljeno telovadnico. Vsem pa nam je skupno zavedanje, da si na cilju, ko si varno doma, in ne, ko si na vrhu hriba, pa če je še tako lep razgled.

Dvajset let naših skupnih vzponov in spustov smo svečano proslavili. V septembru nam je Fructal za tri dni dal v brezplačno uporabo počitniške hišice na Cresu. Povzpeli in spustili smo se do več znamenitih točk tam ter na otoku Lošinj. Svečka na našem jubileju je bil vzpon na Televrin, poplačan s čudovitim razgledom na morje in otoke. Težji je bil spust, a smo ga počasi varno premagali.

Ker pa ni jubileja brez proslave, so kolegice s pomočjo instrumentalistov in dramskega krožka pripravile tudi to. Pohodniki so dobili albume s fotografijami, vsi pa tudi nove pohodniške majice. Za zaključek nam je nekdanji predsednik PD Vipava, vsestranski gornik Jurij, pokazal posnetek planinskega tabora mladih planincev.

Jedru mentoric Andreji, Ireni in Luciji se pridružujejo nove, sama pa sem jim hvaležna, da me kot prostovoljko še vedno vabijo medse.

Lepo je, ko opazuješ kako negotov korak uspešno premaga oviro.

Helena Kravos