Člani planinskega društva Podnanos vsako leto, že 35 let zapored, organiziramo Vzgojno – izobraževalni planinski tabor za osnovnošolsko mladino. Letos je ta potekal od 27. julija do 3. avgusta v Robanovem Kotu. Že pred odhodom na tabor smo se zavedali, da nam bo težave povzročalo slabo vreme, saj je vremenska napoved za prve dni obetala dež. Kljub temu smo se v soboto zjutraj navdušeni in polni pričakovanj pognali na avtobus, ki nas je s placa v Podnanosu odpeljal proti tabornemu prostoru.
Ko smo prispeli nas je čakalo še veliko dela s postavljanjem šotorov, saj se je letošnjega tabora udeležilo kar 50 otrok in več kot 40 odraslih. Medtem ko so najstarejši otroci pomagali pri postavitvi le teh, smo se z mlajšimi tremi skupinami odpravili na krajši pohod do Robanove planine. Že na poti nazaj nas je ulovil dež, a nam ni pokvaril dobre volje, saj se je tabor šele začel. Že prvi večer smo se zbrali ob tabornem ognju, kjer nas je nagovoril predsednik društva in tudi vodja letošnjega tabora, Boštjan Nabergoj, zatem pa so sledile spoznavne igre, saj so se tudi letos taboru pridružili novi, nekaterim še nepoznani obrazi. Prvo noč sta se šepetanje in smeh otrok v šotorih slišala do poznih ur, saj so si otroci hiteli izmenjevati vse poletne dogodivščine, ki so jih doživeli do tedaj.
Sledila je nedelja, ki smo jo večinoma preživeli v šotorih ali v jedilnici, kjer smo se igrali tombolo in organizirali tekmovanje v družabnih igrah. V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se odpravili na krajši pohod po Logarski dolini. Starejši dve skupini sta se odpravili do slapa Rinka, mlajši dve pa le do Doma planincev. Za nazaj smo si v Solčavi ogledali še film in razstavo o Potočki zijavki, nato pa se odpravili v tabor. V torek, sredo in četrtek nam je sončno vreme le omogočilo, da smo izvedli pohode. Prva, najstarejša skupina, se je v torek odpravila na Raduho, naslednji dan na Brano, a vrha niso videli, saj so se morali zaradi temnih oblakov vrniti v dolino. Potrti planinci pa so si želeli še eno konkretno turo, ki so jo uspešno izvedli v četrtek, ko so brez težav osvojili vrh Ojstrice. Druga skupina je uspešno izvedla vse pohode, osvojili so Ledinski vrh, Strelovec in Raduho, tretja skupina pa se je podala na Okrešelj, Raduho in do Koče na Klemenči jami. Najmlajši so izvedli pohod do Potočke zijavke, do Koče na Klemenči jami in na Okrešelj, obiskali pa so tudi pravljično deželo v Logarski dolini.
Popoldneve po pohodih smo si popestrili s kopanjem v reki, športnimi in družabnimi igrami, izdelovanjem razglednic, pisanjem medalj in planinsko šolo. Predzadnji dan, v petek, smo imeli prosti dan. Dopoldne smo organizirali orientacijski tek po Robanovem Kotu, popoldne pa smo se pripravljali na zaključni večer in poslušali predavanje o trailu, ki ga je pripravil eden izmed članov planinskega društva. Večer je bil sestavljen iz neuradnega in uradnega dela. Izvedli smo tako imenovani 'festival Melodij hribov in planin', kjer so se otroci v manjših skupinah predstavili s pesmijo, sodelovali pa smo tudi mladi. Zatem je sledil uradni del, poslovilni govor vodje tabora, zahvala vsem ter podelitev medalj. Otožni, ker smo vedeli, da je to zadnji večer ob tabornem ognju, se nismo še želeli posloviti in smo ob spremljavi kitare zapeli še nekaj pesmi, nato pa se odpravili spat, saj smo vedeli, da nas zadnji dan čaka še pospravljanje tabornega prostora. V soboto je bil tabor pospravljen v nekaj urah, ostale so le še zaplate rumene poteptane trave, kjer so stali šotori, in odtisi čevljev v blatu. Natovorili smo kamion s prtljago in se podali proti domu. Niti na avtobusu otroci niso nehali prepevati pesmi, ki so po taboru odmevale ves teden.

Zahvala za uspešno izveden tabor gre vsem vodnikom, ki so strokovno vodili otroke po hribih in uspešno brez poškodb pripeljali otroke v dolino, kuharjem, ki so poskrbeli, da so bili naši želodčki vedno polni, mladini za animiranje otrok in vsem ostalim, ki so tako ali drugače pripomogli k izvedbi tabora. Hvala tudi vsem sponzorjem, ki so s svojo podporo prav tako omogočili, da je bilo naše taborjenje uspešno in dokazali, da se radi odzovejo na naše prošnje.

Na vprašanje ali bodo drugo leto še prišli na tabor, so prav vsi otroci jasno in glasno odgovorili ja. Vsak se je domov vrnil z novimi zgodbami, ki jih bo delil z drugimi, z novim znanjem in morda tudi z novimi prijatelji. Prav vsak je bil vesel, da se je tabora udeležil, čeprav je ta poletni teden spet prehitro minil.

Marjetka Frelih