Iz tega časa poznamo več pripovedi, kako naj bi Premrl napisal prve note. Ena pripoved govori, da se mu napev himne utrnil pri Stajčerjevem jezu, ko je hodil od ene sestre, ki je živela pri Gavcovih k drugi, ki je imela trgovino. Marija Mislej celo trdi, da se je gotovo zgodilo pri Štacunskih v prvi sobi na levo. Izjavo dopolni, da so tam imeli harmoni, ki mu je bil v pomoč pri sestavi prve partiture. Z izjavami, ki smo jih umestili na novo postavljeno spominsko informativno tablo smo želeli nedvoumno utemeljiti, da začetek uglasbitve slovenske državne himne sodi sem na Lozice.
"Zložil sem jo v konservatorijskih letih med počitnicami na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Stanko Premrl; Nekaj glasbenih spominov iz mladih let (Nova pot, 1962, št. 5-6, str. 234)
"Stric mi je osebno povedal, kako je bil na obisku pri sorodnikih, pri Štacunskih na Lozicah. Njegova sestra Ana je imela trgovino – štacuno. Stric je prišel k njej za pult in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Dala mu je papirnato vrečko – 'škrtoc', on pa je nanj vpisal melodijo Zdravljice. Če je takrat ne bi zapisal, Zdravljica nikoli ne bi bila taka, kot jo poznamo." Marjan Premrl, Johanov iz Podnanosa, nečak Stanka Premrla (ustna izjava, 2016)
"Nekega dne je (Stanko Premrl) odšel v sosednjo vas Lozice, kjer je bila poročena njegova sestra. Ves navdušen mi je pripovedoval, kako je bil to lep sprehod, poslušal je ptičje petje in občudoval naravo. In na tej poti v Lozice je dobil navdih za Zdravljico. Tako je nastala naša himna." Alojz Srebotnjak, skladatelj (Notranjsko-kraške novice, 8. december, 2006, str. 14)
Projekt postavitve table je povezan tudi z ureditvijo okolice - polepšanje jedra vasi. Začelo se je pred štirimi leti na zboru krajanov s pobudo o odstranitvi hidrantov, ki so bili zaradi bližine ceste zelo nevarni. Na ogledu so člani KS ugotovili, da bi lahko naredili tudi pločnik, in pešce umaknili s ceste, saj je bil približno 1 meter pasu do zida neurejen - nepohoden. Za ureditev pločnika bi morali popraviti tudi podporni zid, ker pa se je zalomilo zaradi nejasnih lastništev. Tukaj nam je na pomoč priskočila občina Vipava, ki je financirala popravilo zidu.
Ideja, da lokacijo, ki se jo nekdaj krasili kontejnerji za smeti nadomestimo s počivališčem - klopco, pa se je v nadaljevanju ponujala kar sama. Mimoidočega pozdravi napis 'Pozdravljen – Bog te sprejmi', kar je prvi znani pozdrav v slovenskem jeziku – pozdrav vojvode Bernarda Spanheimskega iz leta 1227. Napis se nato nadaljuje: 'Postoj! Morda si starejši – potreben postanka, morda si popotnik – potreben počitka, morda si mladostnik – potreben druženja, morda si športnik – potreben sape, morda hitiš – in si potreben premisleka, morda si romar – potreben ... Gotovo pa si človek vreden besede. Usedi se, mogoče se ti kdo pridruži.'
Klopca je narejena iz odpornega akcijevega lesa, ki je za nas Vipavce pomemben, ker drži naše trte pokonci. Trte pa nas.
In nazadnje: pri himni ni najbolj bistveno, kje je bila napisana ampak njena močna in univerzalna sporočilnost. Žive naj vsi narodi ... ne vrag le sosed bo mejak. Za dobrososedske odnose si moramo prizadevati tako na nacionalni ravni kot tudi med sosedi v vasi in med vasmi, v našem primeru do sosednjih Šembidcev, Podražanov in Razdrtcev.
Odprto oko je verjetno opazilo še kakšno razliko več med nekdanjim in sedanjim stanjem, odprt um pa bo priznal, da je bilo narejeno koristno in v skupno dobro.
Marko Nabergoj