Logo MojaObčina.si

Vipava

DANES
8°C
-4°C
JUTRI
5°C
0°C

Društvo ABSTINENT Vipavske doline

Društvo je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki deluje na območju Ajdovščine in Vipave. Namen društva je abstinenca, rehabilitacija in resocializacija ljudi odvisnih od alkohola ter s tem uresničevanje interesov in ciljev s področja zdravega načina življenja. Temeljno načelo delovanja je pravilo zaupnosti. V društvo se lahko vključi:

- kdor je zaključil zdravljenje zaradi odvisnosti v bolnišnici ali pa ambulantno ter njegov soudeleženec,

- kdor ni bil vključen v noben način zdravljenja, ima pa težave z odvisnostjo in je trdno odločen o opustitvi pitja oziroma abstinira,

- svojec, ki trpi zaradi prisotne odvisnosti od alkohola v družini.

Program se izvaja na naslovu Tovarniška cesta 3 v prostorih Zdravstvenega doma Ajdovščina. Izvaja se že 48 let in je uveljavljen, gre za modificirano obliko Hudolinove socialno andragoške metode dela z zdravljenci in njihovimi svojci. Poteka v treh terapevtskih skupinah, ki se srečujejo enkrat tedensko za dve šolski uri in jih vodi terapevt, ki je strokovno usposobljen. Posebna pozornost je namenjena novim članov in svojcem, ki imajo možnost vključitve v skupino, po predhodnem individualnem razgovoru s terapevtom.

Društveni del pa zajema vse vrste druženja članov kot so izleti, pikniki, mesečni pohodi, novoletno druženje, obiski kulturnih in glasbenih prireditev, kar ohranja povezanost med člani. Društvo je vključeno v Zvezo KZAhttps://www.zveza-kza-slovenije.si/kjer na njihovi spletni strani objavlja svoje aktivnosti.

KONTAKTI:

- e-mail društva: ajdovscina.vipava@gmail.com

- terapevt: Tomaž Makovec,tel: 051 337 347: e-mail tomazmat@gmail.com

- predsednik društva: Ivan Hočevar,tel: 041 575 939: e-mail: dono1@siol.net

 

Vsak trenutek v življenju je lahko nov začetek - izkušnja člana društva

Po dobrih štirih letih abstinence je član društva zapisal, da mu je alkohol dajal pogum, odvzel tegobe, pomagal pozabiti na probleme, na težko življenjsko izkušnjo. Pomemben mu je bil le ugoden učinek, ki ga je pripeljal v začaran krog odvisnosti. Ni vedel, kdaj je prestopil mejo. Včasih je jokal, prosil za pomoč, a je ni sprejel. V omami in čustveni otopelosti je preživljal dneve, tedne, mesece ... Dokler ni spoznal, da mu alkohol ničesar ne daje, ampak mu jemlje sposobnost doživljanja, presoje, volje. Prišel je dan, ko se je odločil, da ne bo več njegov suženj in odšel je na zdravljenje. Sprejet je bil v bolnišnico, na oddelek za zdravljenje bolezni – odvisnosti od alkohola. S pomočjo svoje družine in ekipe strokovnih delavcev je razčiščeval probleme, si priznaval resnico o sebi in pred sabo. Pogovor, ki zdravi, je iskren, globok. Hudo in žalostno je bilo, nekatere rane so namreč ostale odprte. Ko je čutil stisko, si je vedno znova govoril: »Naj mi bo dan pogum, da spremenim, kar lahko spremenim; naj mi bo dana moč, da sprejmem, česar ne morem spremeniti.« 

Stopil je na novo pot. Spoznaval je, da se resnično zdravljenje in spremembe začnejo šele v vsakdanjem življenju. Zaveda se, da pot napredka ni ne hitra ne lahka, a cilj je lep. Vsako jutro mu daje nov polet, dan prinaša neko zadovoljstvo. Druži se, živi, ne čuti nobene potrebe po alkoholu. 

»Nisem ponosen na to, a se tudi ničesar ne sramujem,« pravi. »Zgodila se mi je kronična bolezen, to je odvisnost. Lahko jo premagujem le z abstinenco. Vesel sem, da mi uspeva. Življenje postavlja nove in nove preizkušnje, a z alkoholom ne rešiš ničesar. Ko se spomnim na preteklost, na kremplje alkoholne omame, životarjenje, me strese. Ne, tega si ne želim več! Med zdravljenjem sem se čutil sprejetega, resnično, strokovni delavci pomagajo, če se le odločiš in njihovo pomoč sprejmeš, če sodeluješ. To so ljudje, ki si zaslužijo pohvalo. Hvala Vam za pomoč, za novo pot! Največ hvaležnosti gre moji družini, ki mi je vseskozi stala ob strani. Pogosto so mi želeli pomagati, a takrat nisem dojel, saj sem iskal uteho le v alkoholu. 

To so moje izkušnje. Spoznal sem, da vsak posameznik nosi in ga teži, nahrbtnik svoje primarne družine, družbe, okolice. Zato so tudi izpovedi zdravljencev različne, različen je način reševanja problemov, ljudje smo različni, vsak doživlja svet po svoje. Skupna nam je le odvisnost, v katero smo zapadli. Kot zdravljenec si nekako zaznamovan, veliko je še predsodkov, stigme. Pri vsaki drugi odvisnosti je več tolerance kot pri alkoholu. Spominjam se predavanja upokojene pediatrinje, ki se je dodatno izobraževala, ker je želela pomagati in voditi društvo anonimnih alkoholikov, rekla je: 'Ob različnih priložnostih me ljudje sprašujejo za nasvete s področja pediatrije, ko pa jim povem, da sodelujem tudi v društvu AA, obmolknejo in se umaknejo.' Le zakaj?!

Obžalujem le to, da se nisem že prej odločil za zdravljenje. Moja zgodba naj bo darilo ljudem, ki se borijo z alkoholom, ki se borijo z zasvojenostjo.«

 

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi