Družina je osnovna enota - celica človeške družbe in za zdrav otrokov razvoj je potrebna tako materinska kot očetovska ljubezen. Temeljno vodilo družine - gradimo odnose, za katere je vredno živeti v nas prebuja zavedanje in novo upanje, da so dobri odnosi povsod tam, kjer si ljudje zanje iskreno prizadevajo.

Hiter tempo življenja in ekonomske razmere pa pogosto postavljajo družino na preizkušnjo in zato imamo žal vse več enostarševskih družin.

Pomlad pa je čas, ko se narava prebudi, vse cveti, zeleni in prav v tem času praznujejo vse ženske in vsi moški, to je praznik, ki je posvečen izkazovanju pozornosti, hvaležnosti za njihovo poslanstvo.

Mati je prva beseda, ki jo izgovori otrok in to je za mater najsrečnejši trenutek v njenem življenju. Materinski poklic je tako lep, hkrati pa poln odrekanja, skrbi in trpljenja. Ko na materinski dan prihaja otrok z ročicami in objemom k svoji materi, besede niso potrebne.

In prav to smo želeli v Ks Lože s kulturnim programom pokazati vam, dragi starši, stari starši ter ostali krajani Lož , Manč in Goč .

9. aprila smo zato pripravili nastop starejše skupine VIPAVSKIH TAMBURAŠEV pod vodstvom Polone Praček s solistom Erikom Ježem iz Lož in otroškim pevskim zborom pod vodstvom Mete Žgur ter domačim pesnikom Stankom Kodričem. Otroci so pripravili igrico MAMICA, HVALA TI. Program in recitale sta povezovala Sara in Anika Furlan iz Manč. Zvok tamburic in ubrano otroško petje nas je popeljalo v lep pomladni čas, ki je že trkal na vrata. Za pogostitev nastopajočih je  med drugim tudi sponzoriralo  trgovsko podjetje Fama iz Vipave  za sladko vince pa vinar Primož Dolenc iz Lož, za kar se jim zahvaljujemo.

Melita Dolenc

RIBNIKU

Oblaki ožgani so od strele.

prah zmirne nevihte,

tvoje zlate lase

privzdiguje v nebo.

Gospod ugasnil je svetlobo

poslal je temo na zemljo.

Kje živi tvoj ribnik,

kje njegova je oaza,

kje živi tvoj cvet,

na valovih lebdi,

nikar ne sameva sam,

žabica za njega skrbi.

Sonce pije luno,

in luna sonce,

ocean pije Jadrana morje,

drevesa pijejo iz zemlje,

ljubezen tvoja pa moje srce.

Na listu čepi,

nje rega, rega glas ,

sprašuje jesen,

kaj tebi sem,

kje storil sem greh,

da ljubiti te ne smem.

STANKO KODRIČ