V soboto, 5. marca, smo na Gočah v dvorani Osnovne šole gostili opero Mehurčki z notranjim dramatičnim dogajanjem, kjer v glavni vlogi nastopa domačin Matej Vovk.
Mehurčki so spremljali generacije otrok (bodisi kot mehurčki iz milnice bodisi kot skupno ime Župančičevih pesmic). Žal so v zadnjem času dobili še en pomen - izolirano skupino ljudi, ki delijo nevarnost okužbe s koronavirusom; in glede na to, da je otroštvo dragoceno in kratko življenjsko obdobje, je za današnje malčke lahko tudi edina podoba mehurčka njihovega otroštva. Predstava Mehurčki prvenstveno želi vrniti podobo mehurčka, kot so ga poznale mamice in očki. To poslanstvo v mnogočem določi tudi druga izhodišča: klasičnost pristopa kot melanholičen pogled nazaj (Mehurčki so opera - oblika, ki nastane iz želje po obuditvi antične tragedije), postavitev vlog v predstavi (dedek in Lenčica, ki je iz otroške osebice odrasla v njej odtujen svet pehanja za uspehom in izpolnjevanja kariernih nalog), posledično pa tudi odnos med konceptom otroštva nekoč in danes oz. med polnjenjem otroškega sveta z barvami, pesmicami, modrostjo ali pa 'filanjem' z zabavo, animacijo in kičem. Tako je predstava po eni strani zelo dostopna (nemogoče si je misliti, da so Župančičeve genialne pesmice prezahtevne za današnje otroke), vendar pa se izrazito distancira od prevladujočega (predvsem iz Amerike uvoženega) "so much fun« animirnega pristopa, kjer je otrok pasiven in bombardiran z mnogoterimi in mnogimi klovnovskimi impulzi, ki naj bi jih menda zabavali. Mehurčki iščejo novo liričnost, ki preoblači dragocen (če ne kar najboljši) del slovenske otroške poezije v novo zvočnost, a hkrati vztraja pri vrednotah, iz katerih je konec koncev tudi Župančič v svojem času črpal materijo svoje otroške poezije in ki je kulturno vgrajena v mnoge generacije slovenskih staršev in otrok.
Celoten dramaturški lok predstave je analogen milnemu mehurčku, ki se iz amorfne milnice zaradi nevidnega vzroka (piha) vzpostavi kot čudežni objekt, zaplava po prostoru, se navidezno upira gravitaciji in zakonitostim sveta, v katerem se je znašel, ter končno "brez poka poči". Ta mimobežnost spremembe agregatnega stanja osrečuje - otroke in bivše otroke - vsakič znova, saj opozarja na vso lepoto sveta in na breztežnost popolne osvoboditve "iz kolesec ječ življenja".
Glasba: Aleksandra Naumovski Potisk; libreto in režija: Saša Potisk; pesmi: Oton Župančič; scenografija: Matej Filipčič; kostumografija: Tina Kolenik; koreografija: Urša Vidmar in Petar Dorčevski; nastopajo: Nataša Zupan/ Urška Kastelic/ Zala Hodnik/ Matej Vovk.
Predstavo sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ljubljana Festival. Opera je navdušila starejše, mladino in najmlajše. Čudoviti glasovi so nas raznežili in petinštirideset minut je zelo hitro minilo. Večer smo zaključili ob prijetnem klepetu.




