Zapisana izpoved govori o dogajanjih izpred osemdesetih let, o času konca II. svetovne vojne. Govori o poteh in sledeh, ki naj bi razjasnile resnico o izginotju mojega očeta v NOB. Pripoved sestavljajo posamezni dogodki, povezani v mozaik, sestavljen iz raznobarvnih koščkov.

Mojo pot iskanja resnice o izginotju mojega očeta so določale sledi različnih  dogodkov, pripovedi, obiski spomenikov, grobov, krajev medvojnih partizanskih bolnišnic, brskanja po arhivih, predvsem pa splet okoliščin, ki me je pripeljal do cilja, torej do izpolnitve moje zaobljube – najti poslednje očetovo domovanje oziroma »resnico o resnici« o njegovem izginotju.

To ni tožba, obtožba ali obsojanje, ampak je zgolj in le iskanje resnice, saj je zaradi časovne distance še kako težko preverljiva in nemalokrat zaradi netočnih zapisov tudi izmuzljiva.

Moj oče

Moj oče se je rodil leta 1911 na kmetiji Žilnik v  Črnem vrhu pri Taboru v Savinski dolini in pri šestih letih ostal brez očeta. Na Vranskem se je izučil za soboslikarja in pleskarja pri svojem 23 let starejšem bratu Antonu. Obrtno šolo je zaključil na Vranskem, v Celju opravil pomočniški izpit in v Ljubljani izpit za mojstra obrti.  

Na Vranskem je živel in opravljal soboslikarsko dejavnost vse do odhoda v partizane. Po pripovedi mame se je odločil za odhod v partizane po objavljenem razglasu o splošni mobilizaciji vseh sil v narodno osvobodilno vojsko, pa tudi zato, ker mu je postalo »vroče pod nogami«, kot je rekla mama. Od nje in hčerke Zvonke se je poslovil 16. septembra 1944. Da ne bi vzbujal pozornosti, se je oblekel v delovno obleko in si oprtal svoj delovni nahrbtnik. Na Lipi pod Šentjoštom se je poslovil še od brata Martina, takrat živečega na Vologi.  Nedolgo zatem so na nemški komandi na Vranskem izprašali mamo o vsem, kar je vedela o dotedanjem očetovem delovanju. Zaradi nosečnosti in osemmesečne dojenčice so ji zgolj zažugali, da jim mora nemudoma vse sporočiti, če bo karkoli izvedela o možu – mojem očetu. Ker še po letu dni po končani vojni ni nič izvedela o očetovi usodi, je vložila poizvedbo in leta 1948 dobila odgovor sodišča, da ni več med živimi in je razglašen za mrtvega. Po njem imam še dandanes ohranjeno zapuščino – fotoaparat, daljnogled, uro in prstan ter listino iz leta 1948 in spomenico.

Spomeniki in pomniki (leto 1951)

Leta 1951 sem slišal spregovoriti o padlih borcih in talcih na proslavi ob otvoritvi spominske plošče, vzidane na občinski stavbi.

Ob tej priliki so bile povabljene vse žene padlih mož z otroki na svečano  podelitev spomenic.

Dogodek, ki je potekal v lovski sobi pri Košeninovih, imam še danes v spominu. Takrat mi je birt (lastnik) pokazal na steni poslikavo s tremi upodobljenimi lovci. Povedal mi je, da jo je naslikal moj oče – kot vse ostale poslikave na stenah in stropu. Še danes so dostopne za ogled na portalu:

https://goo.gl/maps/PHkAKUnBymyVX6gJ6

Podeljena spomenica je imela in še ima pietetni pomen, dočim spominska plošča ohranja trajni zgodovinski spomin na vse udeležence upora zoper fašizem in nacizem – spomin na vse darovalce življenja, za svobodno življenje bodočih generacij. Imena vseh so tudi zapisana v knjigi z naslovom Popis žrtev II. svetovne vojne iz leta 1964 in v zadnjem času zabeležena na portalu SiStory https://www.sistory.si/ww2?s=jo%C5%BEef+marko&p=5-8)

Kje naj bi bilo očetovo večno počivališče, pa nobenega pomnika ali sledu.

Vojna sirota (leto 1953)   

Pisalo se je leto 1953. Zaradi dogodkov na meji z Italijo smo takrat po trgu vzklikali: »Trst je naš. Trst, Gorica naša so pravica.«

V tistem času so  delili tudi UNRRA pakete (mleko in jajca v prahu, sir ...) kot pomoč Organizacije Združenih narodov.

Takrat sem od učiteljice prvič slišal, da sem vojna sirota, ker mi je oče padel v vojni. Ni mi šlo v glavo, saj imam mamo. In ko sem to omenil učiteljici, sem se znašel v kotu (takratna oblika kazni). No ja, kmalu za tem pa so nas poimenovali otroci padlih borcev. Še mnogo pozneje, leta 2002, pa nam je bil podeljen status žrtve vojne. Zakaj le? To me je bolj razžalostilo kot razveselilo. Saj so s tem dejanjem ponovno odprli rane vsem tistim, ki so in še trpijo zaradi nedokončane poti narodove sprave.

Mar nismo 8. julija 1990, na zgodovinski dan, ko je takratna slovenska modrost zmogla položiti seme sprave v zemljo,  ko ni bilo slišati niti ene besede o sovraštvu ali maščevanju, pokazali pravo smer rešitve marsikatere po vojni storjene krivice?

Sled o izginotju očeta (leto 1958)

Leta 1958, ko sem obiskoval šesti razred, sem med brskanjem po maminih dokumentih našel listino o razglasitvi očeta za mrtvega. Iz nje sem razbral že znana dejstva. Med ostalim tudi to, da je bil moj oče, Jožef Marko,  komandant belokranjskega vojnega področja, ki je  umrl 16. 9. 1944 v neki partizanski bolnišnici.  Opla! Mama pa mi je rekla, da se je od nje poslovil 16. 9. 1044, ko je odšel v partizane. Porajal se mi je prvi dvom. Upravičen, saj je listino o razglasitvi očeta za mrtvega 2. aprila 1948 izdalo takratno Okrajno sodišče v Celju.

To, da je moj oče padel kot komandant belokranjskega vojnega področja, je otroška vzhičenost premagala dvom,  vsaj za nekaj časa.

V svoji otroškosti sem modroval, da bom z lahkoto poiskal in našel grob očeta zaradi njegovega pomembnega položaja v partizanih. Saj biti komandanti vendar ni karsibodi! Sklep, da poiščem očetov grob, je začel zoreti in je dozorel koncem osnovne šole.

Po poteh NOB (leto 1960)

Med počitnicami sem vzel pot pod noge. Sedel sem na kolo, si zažvižgal tisto znano »Na juriš, na juriš …« in naravnost v Suho Krajino, mimo Žužemberka do Črnomlja, v Belo Krajino ter vse do Kanižarice in Vinice. 

Pregledal sem vsa spominska obeležja, od spomenikov do pokopališč. V muzejih in na lokalnih odborih ZB sem iskal informacije o komandantu belokranjskega vojnega področja iz leta 1944/45. Povsod so me nekam sumničavo gledali ob tem, ko sem jim kazal sodno listino. Bolj kot da bi odgovarjali na moja vprašanja, so mi postavljali svoja, ki so vse bolj dišala po zaslišanju. Morda so menili, da frkolin na kolesu s sodno listino v žepu nima kaj iskati na njihovem »dvorišču«, sploh pa ne partizanskega komandanta belokranjskega vojnega področja. Ko so me napotili na takratno »postajo ljudske milice« s pojasnilom, da tam vse vedo, mi je postalo jasno »kam pes taco moli«. Sprejel sem poraz in razočaran ubral pot proti domu.

Po tem neuspelem iskanju kraja očetovega izginotja, se mi je pozneje kot dijaku dvom o resničnosti navedbe v listini sodišča spremenil v prepričanje, da je v njej navedena zgolj resnica o njihovi »resnici« tistega časa, ko je prevladovala samo in zgolj ena sama resnica.

Privilegiji (leto 1963)

Kljub razrušeni domovini, ki so ji zadnje udarce zadajale še zavezniške sile z bombardiranjem, je država pod dokaznimi pogoji (Zakon o vojaških vojnih invalidih) z velikim posluhom priznala pravice do invalidskih prejemkov tudi otrokom padlih borcev. To je pomenilo, da so do tega prejemka bili upravičeni vsi otroci padlih borcev za čas šolanja oziroma študija; sicer v nekoliko nižjem znesku kot so bile takratne kadrovske štipendije. Zaradi tega denarnega prejemka smo bili nemalokrat poimenovani privilegiranci – kar je bila zame grenka pilula. Raje bi imel očeta, pa četudi bi me kdaj pa kdaj na… kot pa da sem bil v očeh sokrajanov vojna sirota in privilegiranec.

Glede privilegijev: po končanem tehnično strojniškem šolanju sem doživel grenko izkušnjo. Vpisal sem se na Višjo pedagoško akademijo in predložil vso potrebno dokumentacijo, vključno s prošnjo za nadaljnje prejemanje invalidskega prejemka. Mama, ne jaz,  je prejela odločbo Občinskega ljudskega odbora Žalec (številka 59/A-161/62-2/9, 2. 10. 1963), s katero so mi z 31. 8. 1963 na osnovi takratne zakonodaje v celoti ukinili invalidski prejemek. Naveden pa je bil bizarni razlog – zaradi spremembe smeri šolanja.

Res je bil tega leta sprejet nov Zakon o vojaških vojnih invalidih (Uradni list FLRJ, št. 13- 183/1963). Pristojni odločevalci so si prehodne določbe pač po svoje tolmačili in namerno ali nenamerno spregledali določilo, da so ostale v veljavi določbe 15. in 16. člena zakona, po katerem imajo otroci padlih borcev do konca rednega šolanja (do 25. leta) pravico do prejemanja invalidskih prejemkov. Vse to sem jim poskušal obrazložiti, a brez uspeha. Očitno je takrat prevladal kakšen osebni interes nad interesom države.

No ja, če sem hotel študirati, si nisem mogel privoščiti boja z mlini na veter, ampak sem raje najel kredit in takoj diplomiral po končanem študiju.

Mnogo let kasneje pa sem slučajno izvedel, da naj bi prejemal invalidske prejemke od 1. 10. 1963 do konca študija. Po poizvedbi so mi na pristojnem organu v Žalcu pojasnili, da so tozadevno dokumentacijo predali Zgodovinskemu arhivu Celje. Od njih pa sem po e-pošti (23. 11. 2007) prejel naslednji odgovor:

»Spoštovani!

Pregledali smo gradivo ObLO Žalec od leta 1960 do 1963 – invalidske zadeve. Odločbe št. 59/A-161/62-2/9 z dne 1.10.1963 ni v kartoteki. V delovodniku za leto 1961, ObLO Žalec pa je pod št. MA-81/61 zabeleženo sledeče:  Marko otroci, Vransko, invalidnina. Spis žal pod to številko manjka. S spoštovanjem!«

Zakaj spis »čudežno« manjka, pa je že drugo vprašanje.

Toliko o privilegijih, ki sem jih bil deležen na slovenski način.

Očetov soborec (leto 1975)

Pri nadaljnjem iskanju podatkov o očetovem izginotju je moj dvom o verodostojnosti podatkov iz listine potrdil očetov soborec iz Tuhinjske doline. Leta 1975 je obiskal mojo mamo na Vranskem. Povedal ji je, da sta bila z očetom skupaj med borbo na Menini planini, ko je očeta zadela okupatorjeva krogla. Predno so ranjenega odnesli v neko partizansko bolnišnico na Menini planini, ga je prosil, da o dogodku obvestiti ženo, mojo mamo. Žal ga mama ni povprašala za ime in naslov. Kljub mojemu poizvedovanju po Tuhinjski dolini, mi ni uspelo odkriti očetovega soborca.

Dobil sem novo informacijo in novo vzpodbudo. Z iskanjem izginotja očeta sem pričel z obiskovanjem arhivov, klicarjenjem institucij s pristojnega področja ter iskanjem podatkov o  partizanskih bolnišnicah v Zgornji Savinjski dolini, na Moravškem in Kamniškem področju in se ponovno znašel v začaranem krogu. Zaradi prejšnjih neuspehov pri iskanju nisem vrgel puške v koruzo. Kljub vsemu sem zaradi takratnih dogodkov in osebnih razlogov za  nekaj časa prekinil iskanje očetovega groba.

Razpad Jugoslavije in vojna za Slovenijo (leto 1990)

Ob koncu osemdesetih so se v takratni Jugoslaviji kazali vse bolj nemirni časi. Zgodilo se je to, kar nihče ni pričakoval. Razpad Jugoslavije, vojna in zopet vojne žrtve. Pred temi dogodki, med prosesom proti četverici zaprti v vojaškem zaporu v Ljubljani, je bil njim v podporo ustanovljen Odboru za varstvo človekovih pravic – odbor JBZT.

Za pridružitev k odboru sem pristopil z zbiranjem podpisov sošolk, sošolcev in znancev, tudi iz tujine, ki so se  množnično odzvali podzivu.   

Po odhodu zadnjega agresorskega vojaka iz koprskega pristanišča, sem upal, da se bo brutalna agresija jugoslovanske vojske končala, a sem se krepko uštel.

Nekoč je neki pameten politik rekel: »Delajmo, kot da bo sto let mir, in se pripravljajmo, kot da bo jutri vojna.«

400 let očetove rodbine (od leta 1625)

Zaradi vseh teh dogodkov in neuspehov prejšnjih iskanj sem izstopil iz kroga iskanja očetovega groba in se začasno preusmeril v iskanje očetovih prednikov o katerih sem že kar nekaj vedel.

Najprej me je pot nesla v Tabor, domovanje očeta, njegovih staršev in starih staršev. Od tu naprej pa po sledeh krstnih, poročnih in knjig umrlih, v župnišče v Arnače pri Velenju. Tamkajšnji župnik mi je dal na razpolago celotno gradivo in prostor, v katerem sem dva dni obračal liste, izpisoval in primerjal podatke sorodstvenih povezav in to večkrat ponovil. Podobno sem pozneje počel tudi v Škofijskem arhivu Maribor in župnišču na Vranskem.

Sled me je peljala celo preko meje v Pliberk. Iz tamkajšnjih podatkov sem lahko samo delno potrdil sorodstvene vezi z mojimi predniki. Zato sem sprejel dejstvo, da je sled korenin mojega očeta in prednikov dokazljiva v Sv. Florjanu pri Šoštanju.  Moj najstarejši prednik iz sedmega kolena, rojen pred 400 leti, je bil Antonio MARKO, rojen med 1625–30, poročen s Heleno, rojeno Gorizhnik.  

Od tu so se korenine razširile v Topolšico pri Šoštanju, v Laze (Šentilj pri Velenju), zatem pa  v Črni vrh pri Taboru in z mojim očetom na Vransko.

Med služenjem vojaškega roka v Bovcu (1967/68) sem v cerkvici na Javorci nad Tolminom na eni izmed plošč našel ime in priimek  Anton Marko. Ob poznejšem preverjanju podatkov sem ugotovil, da je bil to stric mojega očeta (rojen leta 1861 v Lazah pri Velenju), ki je padel 22. 2. 1916 na Mrzlem vrhu, kjer je tudi pokopan.

Ta podatek mi je dal vzpodbudo in utrdil možnost, da bom z vztrajnim iskanjem verjetno našel tudi očetov grob.

Domnevni kraj izginotja (leto 2016)

Leta so tekla, upanje plahnelo, a še vedno živelo. Po naključju mi je leta 2016 sorodnik prinesel II. zvezek kronike Zavoda sv. Vincenca Mengeš, ki jo je vodil pokojni  stric Jernej iz Mengša, v  kateri je zapisana sled, ki jo iščem. V kroniki je med dogodki iz časa vojne zapisano: »Od tega časa je bil Jernej vezan za v pomoč bolnikom in ranjencem O.F.«

O letu 1945 pa je zapisano: »Stopili smo v leto 1945. Koj prvi dan tega leta pridejo domobranci, da bi jih učil petja. Seveda odreči ni upal. Neki večer t.j. 14./1., ko so ga zopet prignali od petja domov, napravili pa so mu ob enem preiskavo, kajti bil je izdan, da ima partizana; k sreči niso našli nič.«

Na 22. strani kronike pa je, vsaj zame pomemben podatek, informacija, ki potrjuje in  razkriva resnico o tisti resnici, v katero sem pričel dvomiti.

To je pomemben podatek, ki mi je dal nov zalet in polet za iskanje in obiskovanje krajev partizanskih bolnišnic na Menini planini in v okolici ter iskanje podatkov o tamkajšnjih partizanskih enotah in dogodkih, ki bi mi lahko pokazali pot do morebitnega groba, grobišča ali vsaj do kraja očetovega zadnjega bitja in žitja. Žal tudi to ni rodilo sadov.

Podatkov o bolnišnicah na območju Menine planine je zelo malo in se precej razlikujejo. Tudi po opisih v knjigah  je težko ugotoviti, o katerih bolnišnicah je govora.

V knjigi  Past na Menini planini pisec Franc Sever – Franta navaja, da so imeli partizani »prosto pot do bolnišnice, ki je bila v grabnu nad Bočno na koti 1036«.

V zapisu knjige Zidanškova brigada (Mirko Fajdiga, Lj. 1975) preberemo:

Na spletni strani je opredeljena bolnišnica Bočki grabni  s koordinatami: N 46.26745, E 014.84660 z Nv 780 m. (https://zb-nob-zgornja-savinjska.si/dediscina-nob/partizanske-bolnice/seznam-bolnisnic-in-apotek-na-obmocju-zgornje-savinjske-doline/partizanska-bolnica-v-bockih-grabnih/)

Metod Mikuž v knjigi Oris partizanske sanitete na Slovenskem na 290. strani ugotavlja, da: »tudi Stane Terčak omenja zasilno bolnišnico nad Bočno«.

Ali gre za omenjeno zasilno bolnišnico Krvija na koti 1036 ali za  bolnišnico Bočki grabni na koti 780 ali za eno in isto bolnišnico pa iz razpoložljivih zapisov nisem mogel ugotoviti.  

Kljub vsem nejasnostim pa sem prepričan, da je okupator ranjenega očeta ubil na Menini planini, kar potrjuje zapis v stričevi kroniki. Glede bolnišnic pa bo verjetno ostalo nepojasnjeno še naprej.

Zadnja postaja  (leto 2024)

Po vseh prehojenih poteh sem sem odšel še na Menino planino. Poznam jo še iz časa moje mladosti, ki sem jo obiskoval v vseh letnih časih. Na njej je bil leta 2019 posnet tudi film Preboj.

Ustavil sem se na koti 1036, domnevni kraj premične bolnišnice Krvija, in na koti 780, kjer je stala bolnišnica Bočki grabni. Na mestu, kjer je stala bolnišnica Bočki grabni, so še danes vidni ožgani kamni in zogleneli tramovi v zemlji.    

V okolju sem si lahko ustvaril sliko področja domnevnega očetovega izginotja. Ob dejstvu, da sem na področju, kjer naj bi okupator brezsrčno ubil ranjenega očeta, sem čutil in občutil pomiritev in duhovno povezanost z njim.

Nisem si mogel, da ne bi vzel ožgan kamen, kos zoglenelega trama in prgišče zemlje kot svetinjo in spomin na očeta.  

Zapisi iz arhivskih virov (leto 2025)

O sledeh očetovega izginotja sem se ponovno obrnil na pristojne institucije in pregledal ključna arhivska gradiva. Do sedaj nisem nikjer zasledil podatka o komandantu belokranjskega vojnega področja, za katerega je bil v sodni listini iz leta 1948 proglašen moj oče. 

1. V zajetni knjigi z naslovom Popis žrtev 2. svetovne vojne (1964 Adil Zulfikarpašić) so osebni podatki o očetu točno navedeni, razen kraja in razloga njegovega izginotja.

2. Iz Muzeja Novo mesto so mi odgovorili, da seznama umrlih v bolnišnici SCVPB ni več pri njih.

3. V Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani sem v fasciklu Partizanska saniteta /SVPB/ našel zvezek z naslovom Umrli v SCVPB. V njem so zapisani po abecednem redu umrli v bolnišnici, verjetno Kanižarici, in med njimi je tudi naveden spodnji priimek in ime:

Oseba, ki jo navedena v seznamu, je umrla v bolnišnici 16. 9. 1944, torej na isti dan in v istem letu, ko je odšel moj oče  v partizane. Slučaj ali …? Ker za priimkom in imenom niso navedeni rojstni podatki (kot pri ostalih osebah) zagotovo ne gre za mojega očeta.  

4. Tudi med podatki na portalu Sistory – Zgodovina Slovenije so navedene štiri žrtve vojne z enakim imenom in priimkom, med njimi tudi ime mojega očeta. Njegovi rojstni podatki so točni. Podatki o kraju smrti (Kanižarica /SCVPB/), pokopu (Vinica) ter vzroku smrti (padel v boju v Črnomlju, umrl za posledicami ran), ki bi se naj nanašali na mojega očeta, pa ne držijo.

Pridobljena dokazila sem jim posredoval v presojo zaradi popravka napačno vnesenih podatkov o mojem očetu.

5. Pri Okrajnem sodišču v Celju sem se ponovno pozanimal, če obstajata v njihovem arhivu sodna listina in dokazilo razsodbe o razglasitvi očetove smrti iz leta 1948.  Obvestili so me, da so vse zadeve, vključno do leta 1978, predali Zgodovinskemu arhivu Celje.

6. Iz Zgodovinskega arhiva Celje pa sem prejel naslednji odgovor: »Obveščamo vas, da smo pri pregledu fonda Okrajnega sodišča Celje, SI_ZAC/0611, arhivska škatla 66, ugotovili, da nam spis VR 2549/47, Marko Jožef ni bil predan v hrambo oz. spis manjka (označeno kjer bi se spis moral nahajati). V vpisniku gradiva smo našli samo podatek o vpisu, ki vam ga prilagamo.«

Domnevam, da je sodna listina o razglasitvi  mojega očeta (komandant belokranjskega vojnega področja)  namenoma izločena iz arhivskega gradiva in s tem odpravljena »napaka« glede navedbe o komandantu, kar razumem. Kljub temu pa menim, da bi se lahko brez slabe vesti priznalo napako in s tem »spregovorilo« o resnici. Saj je vendar naloga sodišča odkriti resnico in … Da se resnica prepozna, je treba slišati in poslušati obe plati zvona.         

Resnica o resnici

Po dolgotrajnem in vztrajnem iskanju ugotavljam, da je moj oče odšel v partizane 16. 9. 1944 preko Lipe na področje Menine planine, da je bil oče ranjen nad Tuhinjem in so ga odnesli v partizansko bolnišnico na Menini planini, da so v tistem času imeli partizani prosto pot do partizanske bolnišnice na koti 1036 in na koti 780 in da je okupator ranjenega očeta ubil.     

Očetovega groba sicer nisem našel, našel pa sem očetovo poslednje bivanje v gozdovih Menine planine.

Zbrani podatki niso le zgodovinski vir – so poklon vsem, ki so v vojni izgubili življenje, vsem, ki jih je vojna prizadela in vsem, ki po vojni še vedno trpijo krivice.

Zavedam se tudi, da je primer mojega očeta zgolj brezbarven okrušek majhnega koščka kamna v mozaiku dogodkov in dogajanj med in po vojni in da bo z odkritjem resnice postal sestavni del le tega.

Mislim, da vsako odkritje resnice kot tudi priznanje resnice ne pomeni pozabljanja dogodkov in storjenih krivic, ampak vodi in pelje k pomiritvi, ki zagotavlja nadaljnje sožitje med žrtvami in povzročitelji krivic.  

Še enkrat naj poudarim, da zapis ni obtožba ali obsojanje nekoga, ampak je zgolj in le »križev pot« iskanja očetovega groba in »resnice o resnici« o izginotju očeta med NOB.

Dokazila zbral, preveril in uredil

            Jože Marko