Februarsko druženje varovancev Sožitja in žalske knjižnice je potekalo v času, ko je bila zunaj debela snežna odeja, ko je bilo spolzko, hladno, ravno prav neprijetno za prehlade. Dobra polovica jih je bila od siceršnjih varovancev, a je bilo vseeno pestro. Fran Milčinski in naš knjižnični medo sta jih navdušila s pravljico Gospod in hruška. Prav razjezil jih je gospod, ki si noče sam utrgati hruške z drevesa, če si jo tako želi! Na koncu so zaradi njegove lenobe vsi ranjeni in še hiša zgori.
Sicer se jim je v pravljici zdelo najbolj čudno to, da ima palica glavo in da govori. Medveda, ki uravnava čebele pri gospodu, in ogenj, ki govori, so mirno sprejeli, čudna se jim je zdela le palica z glavo. Nastopil je čas, ko sem jim lahko povedala, zakaj rečemo nekaterim zgodbam, da so pravljice. Ko so slišali še češko ljudsko pravljico Lonček, kuhaj!, sem jim lahko na primeru kaše, ki vre iz lonca, povedala, da je v pravljici vse mogoče. Karkoli si želiš, v pravljici lahko kipi do neskončnosti.
V knjižnici skrbno shranimo ilustracije, ki jih izdelajo doma in prinesejo na naslednje druženje. Ko pa pojemo, se vse trese.
