Velikocvetni lučnik je do približno dva metra visoka rastlina, ki je doma v Evropi, samorasla pa raste tudi v Sloveniji. Spada v družino črnobinovk, listi so volnato dlakavi in se od spodaj po steblu navzgor enakomerno zmanjšujejo, tako, da rastlini dajejo videz piramide.  Od julija pa do septembra se po zgornjem delu stebla razvijejo veliki, rumeni cvetovi, ki jih nabiramo v zdravilne namene. 

 Zdravilen je le cvet, vsi ostali deli pa so nekoliko strupeni zato je pri pobiranju le teh potrebna previdnost. 

Lučnik vsebuje saponine, sluzi in flavonoide. Ker so njega dni steblo lučnika, ki so ga prepojili v smoli  uporabljali kot bakle se ga je zato prijelo tudi ime papeževa sveča ali svečnik.

Ponekod mu rečejo še kostnik ali sklepnik saj dobro dene tudi pri bolečinah in vnetjih kosti in sklepov. Že v času antike so z njim zdravili kašelj, rane in opekline, Adam Lunicerus pa je bil prvi zdravnik, ki ga je uporabljal proti kašlju, pri srčnih obolenjih, pri visoki vročini , za celjenje ran pa tudi za hitrejše rast las. 

Lučnik je tako kot slez in slezenovec sluzava zdravilna zel, ki spada k prsnim čajem in jo zato uporabljamo za zdravljenje vseh vrst bolezni dihal. Ker krepi in utrjuje sluznico vseh prebavnih organov, spodbuja izločanje tekočin, olajšuje izkašljevanje in zmanjša vnetja sluznice. Lajša bronhitis, astmo, hripavost, nahod in hud kašelj. Poparek iz lučnika zdravi tudi jetra, revmo, žene na vodo ter uravnava menstruacijo.

Če cvetove namočimo v žganje dobimo odlično vtiralo za revmo in protin, če jih namočimo v olivno olje pa so poleg zdravila za revmo še odlično zdravilo za zlato žilo in srbeča aftna vnetja. Pa še za nekaj se lučnik uporablja v ljudski medicini in sicer, če slabo slišimo si nekaj kapljic takega olja nakapamo v uho, mozoljev in turov pa naj bi se zlahka znebili s cvetovi.

Lučnikov sirup je izdelan iz cvetov nabranih na Javorski energijski poti na EKO kmetiji.