Bilo je v torek zjutraj, ko sem se malo slabše počutil. Preverim sladkor - v mejah moje normale. Preverim še pritisk, a glej ga zlomka, aparat ne dela. Menjam baterije, nič boljše. Verjetno se je pokvaril, si mislim. Ker sem imel ta dan terapijo v zdravstvenem domu, sem si dejal, da bom pa tam prosil terapevtko, da mi izmeri pritisk.

Že ob vstopu sem imel občutek, da me čudno gledajo, ko pa pride terapevtka, s katero sva izvajala vaje, se spogledajo, a rečejo nič. V telovadnici pa me terapevtka le vpraša, če se slabo počutim. Prikimal sem in jo prosil, če mi lahko izmeri pritisk. Takoj je bila pripravljena in je šla po aparat, a tudi ta aparat ni delal. Poizkusi še enkrat na drugi roki, pa tudi tu pokaže, da nekaj ni v redu. Ko preizkusi aparat na sebi, deluje normalno. Takrat se pridruži še vodja terapije in celoten postopek še enkrat ponovijo. Pri meni očitno nekaj ni v redu, zato mi svetujejo, da terapije ne izvajamo in naj obiščem zdravnika.

Upošteval sem njihovo priporočilo in se napotil v ZD Sevnica v ambulanto svojega osebnega zdravnika, dr. Pesjaka. Kljub polni čakalnici sem prosil sestro Špelo, če mi lahko urgentno izmeri pritisk. Privolila je in že sem bil na stolu za merjenje pritiska. A tudi  ta aparat se je čudno obnašal, ni pokazal rezultatov, zato sem bil takoj premeščen na  mizo z EKG-jem. Pristopil je tudi zdravnik. Po kratkem posvetu s sestro Špelo se je začela zgodba ekspresno  odvijati.

Kot v filmu se je že pojavil pred mano reševalec, me pospremil na voziček in odpeljal v urgentni center, nato v reševalno vozilo, in že smo bili na poti proti bolnišnici  v Novem mestu.

To je le ena izmed neštetih zgodb, ki se dogajajo v naših zdravstvenih domovih. Zame se je zgodba končala srečno, za kar pa imajo zasluge vsi omenjeni udeleženci v njej.

Posebno pa bi se rad zahvalil ekipi  »Družinske medicine dr. Jurij Pesjak», doktorju in sestri Špeli, za hitro in strokovno pomoč

Hvaležni pacient Anton Šeško