Po zajtrku sem šla do gospe Marije in jo vprašala, če bi šla z menoj na Veliki Trn. Zelo se je razveselila in bila takoj za to. Vožnja je minila v sproščenem klepetu. Predvsem je gospa obujala spomine na svojo prvo službo. Kako je pešačila na vrh hriba in medtem izgubila v blatu svoje čevlje, ki jih je šla naslednji dan iskat s pomočjo domačinov. Kako je vsak dan prinašala drva in zakurila v lepih opečnatih pečeh, ki so stale v vsaki učilnici posebej. V zelo lepem spominu so ji ostali otroci, ki so bili res malce živahni in navihani , ampak dobrega srca in spoštljivi. Imela jih je rada in večkrat je povedala, da nikoli ni nikogar udarila. Dobro se je razumela tudi z okoliškimi kmeti, ki jim je v prostem času hodila pomagati na njive in v vinograde.
Vožnja je v veselem pričakovanju res hitro minila. Prvič so se gospe Mariji zasolzile oči, ko je ob cesti prebrala napis: Veliki Trn. »Res sva tukaj!«, se je razveselila.
Na parkirišču pred Našo hišo 470, kakor se sedaj imenuje obnovljena stara šola, sta naju pričakala predsednik KS Veliki Trn Anton Janc in nekdanji učenec Franc Lekše, ki je pouk obiskoval v času njenega službovanja. V Naši hiši 470 imajo svoje prostore domača društva in seveda KS, skozi leto pa se tu izvede kar veliko različnih prireditev.
Na samem vhodu v stavbo so gospo preplavili spomini. Vhodna vrata in dve stopnici sta še originalni iz povojnih časov. Zelo dobro se jih je spomnila in potočila kar nekaj solza veselja in radosti. Razkazali smo ji obnovljeno notranjost. Najbolj ji je bila všeč muzejska soba, kjer še hranimo šolske klopi iz časa njenega službovanja. Ponosno se je usedla za kateder, humorno pokarala dva učenca, od katerih je samo eden lahko sedel v majhno klop, in uživala v spominih na čas pred 70-imi leti. Ogledala si je tudi spominsko razstavo o stari šoli in njeni obnovi. V spomin je prejela sliko učencev šole na Velikem Trnu iz povojnih časov.
Priključila se nam je še članica Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn, ki je tudi obiskoval to šolo in skupaj z gospo obujala spomine. Naša gospa Marija se je preizkusila še v pisanju na tablo, potem pa sva se počasi odpravil nazaj v Sevnico. Zakrožili sva še proti trgovini, kjer je danes lepo obnovljena asfaltirana cesta, v času njenega službovanja pa je tam iskala svoje čevlje v blatu.
Pot nazaj je minila kar prehitro. Skupaj sva premlevali občutke in shranjevali lepe spomine.
Dan je bil res lep, poln veselja, nasmehov in prijaznosti.
Irena Janc, varuhinja v DU Sevnica
