V Novi knjigi, strokovni monografiji z naslovom Ljudje in trta ob sotočju Save in Mirne podrobneje opisujete daljne dogodke in tudi sociološko vrednost, predvsem čustveno navezanost ljudi na trto in vino, kar je pomemben dejavnik pri razvoju in ohranjanju te vinarske in vinogradniške dediščine v naših sevniških krajih.

V knjigi ste lepo predstavili različna obdobja in mejnike v vinarstvu. Zanimivo je 19. stoletje, ko je bil lastnik gradu Sevnica Johan Handel. Kako je rodbina Handel vplivala na takratni razvoj vinogradništva v naših krajih?

V knjigi je opisana vloga sevniškega in tudi boštanjskega gradu, ki ga že dolgo ni več. Markantni sevniški grad z okolico je bil znan kot »Rebenburg«, po takratnem lastniku Händlu, ki je prejel ta plemiški naslov, če ga prevedemo iz nemščine, pomeni trtin grad. Na grajskem pobočju sevniškega gradu je od leta 2007 zato z razlogom spet zasajen vinograd. Rodbina Händl je imela po dve vinski trti na obeh straneh trdnjave upodobljeno tudi na svojem grbu, kar je pripovedovalo obiskovalcem, da so obiskali vinorodno deželo.

Boštanjski grad, o katerem piše tudi Valvazor, pa pomembno vlogo predstavlja pri proučevanju poznosrednjeveških pravnih razmerij na Kranjskem. Ohranjeni dragoceni in redki izvod Gorskih bukev z zapisniki »visokogorskih zborov« boštanjskega grajskega gospoda s tistimi, ki so njegove vinograde v naši neposredni okolici obdelovali, pričajo o živahni vinogradniški dejavnosti, ki je bila v naših krajih pomembna gospodarska panoga. Ohranjenih je le 10 izvodov Gorskih bukev, eden od njih je boštanjski, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani. In to je bogastvo, ki ga morda premalo poznamo in cenimo.

Pomemben dogodek, podrobno predstavljen v knjigi, je nastanek Vinogradniškega društva Dolenjske leta 1972. Kako pomembna je bila povezava naših vinogradnikov z obeh bregov Save s takrat ustanovljenim društvom?

V začetnem obdobju Društva vinogradnikov Dolenjske pred petimi desetletji so na različnih funkcijah delovali tudi Sevničani in Boštanjčani. Aktivnosti dolenjskega društva so po ustanovitvi leta 1972 približali našim občanom. V zapisniku občnega zbora, ki je bil na Malkovcu spomladi leta 1977, najdemo navedbo, da delovanje DV Dolenjske ni omejeno le na geografsko opredelitev pokrajine Dolenjska, kar so vinogradniki na levem bregu Save (Bizeljsko-sremiškem vinorodnem okolišu) sprejeli z odobravanjem in se že takrat vključili v aktivno delo. Društvo vinogradnikov Sevnica – Boštanj tako že od začetka povezuje članstvo iz dveh vinorodnih okolišev, Dolenjskega in Bizeljsko-sremiškega. Če je v preteklosti Sava delila dve državi – Štajersko in Kranjsko, zdaj povezuje. Mogočna reka v Sevnico iz vinorodne Štajerske prinese lepoto in vinogradniško tradicijo, ob sotočju z Mirno v Dolenjem Boštanju pa zajame še pridih in izročilo vinorodne Dolenjske. Bregove ob Savi in Mirni pa že stoletja krasijo obdelane vinske gorice, na njih in ob njih živimo srčni ljudje, ki pridelujemo dobra vina.

V uvodni besedi je knjigo kot strokovno monografijo z velikim zadovoljstvom opredelil tudi eminenca vinarstva na Slovenskem dr. Julij Nemanič. Knjigo je ocenil kot vzor in pridobitev ne samo za domačine, ampak  tudi širše poznavalce in ljubitelje vin na Slovenskem. Ali ste  se pisanja knjige lotili tudi z namenom, da z branjem spodbudite k produktivnemu razmišljanju predvsem manjše vinogradnike in preostala vinogradniška društva?

V Društvu vinogradnikov Sevnica – Boštanj, ki je izdajatelj knjige, smo bili počaščeni,  ko je dr. Julij Nemanič privolil v recenzijo strokovne monografije in z veliko naklonjenostjo društvu in meni kot avtorju napisal uvodni prispevek. Ključno sporočilo njegovega razmišljanja, ki se reflektira tudi skozi napisana poglavja, pa je, da knjiga predstavlja dragoceno pričevanje o življenju in navezanosti ljudi na vinsko trto, ki ostaja ohranjeno tudi sledečim rodovom, in da je skozi desetletja opazni premik v glavah od količine do kakovosti, kar je predvsem zasluga vinogradniških društev. S tem se lahko samo strinjam, dodam pa še, da so podobno funkcijo odigrala tudi preostala vinogradniška društva v sevniški občini, poleg Sevnica – Boštanj še  Malkovec, Šentjanž in Studenec.

Društvo vinogradnikov Sevnica – Boštanj je bilo in je zelo dejavno na področju izobraževanja in tudi na raznovrstnih družabnih srečanjih, pomembnih za izmenjave izkušenj z vinarji in vinogradniki. Pri branju   knjige  sem opazil, da poskušate v vinarstvu in vinogradništvu odpreti vrata in prostor tudi  mladim, da s svojimi pogledi nadaljujejo pomembno tradicijo  in ustvarjajo nove vinske zgodbe.