Marija Žnidaršič se je rodila družini Koren, v Gaberju pri Tržišču 25.7.1934 kot zadnja v družini 7 deklet in 1 brata. Živeli so preprosto kmečko življenje, ukvarjali so se z poljedelstvom in živinorejo. Septembra 1941 bi morala Marija, kot 7 letna deklica, v 1. razred osnovne šole, pa je začetek šolanja pretrgala vojna. S starši in sorojenci je morala v izgnanstvo. Prihrumela so nemška vojaška vozila. V nekaj minutah so morali zapustiti domačijo, se vkrcati na tovornjak, v Brestanici pa na vlak za Nemčijo.11 člansko družino so odpeljali v nemško v delovno taborišče -lager, edinega brata pa v koncentracijsko taborišče. Na srečo so znali poprijeti za vsako delo zato so v taborišču, kjer je živelo okoli 800 ljudi, dokaj dobro živeli. Marija je bila najmlajša, zato so ji dali možnost za igro , hitro pa se je morala naučiti nemško. Mama je poskrbela, da so se v družini pogovarjali slovensko, da niso pozabili svojega jezika.

Leta 1945 je 'lager-firer' poskrbel, da se je družina Koren, tudi z bratom, ki pa je kmalu po vojni umrl zaradi posledic taborišča, z vlakom vrnila v Slovenijo. S seboj so lahko vzeli nekaj oblek, potrebščin, posode in vse pripeljali v Sevnico. Na postaji so prosili strojevodja, da jim 'potegne' vagon do Jelovca za liter 'šnopca'. Vrnili so se v neprepoznavno hišo. Vsa živina je izginila, hiša je bila prazna, okna zabarikadirana, prestreljene stene, v hiši pa slama na kateri so spali vojaki. Domačija je bila namreč na frontni meji med Nemško in Italijansko vojsko. Počasi so se postavili na noge.

Marija je šla v šolo, na Radno v Tariški grad. Bila je pridna učenka in uspešno zaključila šolanje. Začela je iskati službo. Prva priložnost se ji je ponudila ob ustanavljanju Konfekcije Lisca. Bila je ena izmed ustanoviteljic tega podjetja. Marija se je vsak dan peljala s kolesom iz Tržišča v Sevnico po material za šivanje modrcev in naslednji dan pripeljala izdelke nazaj. Nato se je preselila na Log, k eni izmed starejših sester, da bi imela bližje do službe. Začela je delati v novi tovarni Lisca in postala delovodja pri 22 letih.

Zanimiva je naslednja zgodba. Vsak dan je mimo hiše iz službe na Goli vrh- Orle 'capljal', kot je hudomušno pripomnila njen bodoči mož Jože. Bi je zidar, kasneje delovodja pri podjetju Pionir Krško. Kratki postanki, pozdravi in nekaj besed, ko je delala na vrtu, so privedli v željo po skupnem življenju. Kmalu pa sta se odločila za skupno življenje in se presilila v hišo na začetku Loga. Leta 1964 se jima je rodila hčerka Irena in zgradila sta hišo na Radni. Ob službi ta obdelovala vinograd in njivo ter redila nekaj kokošk, zajcev, srnic in lisic. K njim se je ,kot varuška preselila 'teta Mimi'. Še danes sta zelo dobri prijateljici.

Življenje se je nekako uredilo, z družino so radi hodili na morje ter izlete z svojim 'pejčkom' in 'fičkom'. Marija je v prostem času rada tudi šivala, vrtnarila in brala. Hiša je še danes polna knjig, šivalnih strojev, vrt pa zgledno urejen. Hčerka Irena se je poročila in Marija se je leta 1991 razveselila vnukinje Tamare. Z možem Jožetom sta nato življenje posvetila družini ter svojim hobijem. Žal je mož Jože leta 2012 preminil. Marija se je še naprej trudila za družino in zase. Sedaj je stara 90 let, zadnja od sester Koren.

Vedno se rada nasmeje, doda kako hudomušno, rada se spominja preteklih dni, bere in spremlja vsakodnevne dogodke. Kot velikokrat reče: Veliko smo pretrpeli, ampak smo se tudi včasih lepo imeli!

Ob visokem jubileju se je razveselila obiska in voščil svojih najbližjih, župana Občine Sevnica, predsednika KS Boštanj, Društva izgnancev in KO RK Boštanj.

Jelka Bec, KO RK Boštanj