ZANIMIV OBISK DOMU UPOKOJENCEV SEVNICA

Blizu naše šole stoji dom starejših občanov. Mladi večkrat obiščemo njene stanovalce in jih razveselimo s pesmijo. Pred kratkim sem z mentorico novinarskega krožka Marjeto Teraž obiskala zanimivo ženico, Terezijo Felicijan. Povedala mi je zgodbo o svojem življenju …

Terezija se je rodila 29. septembra davnega leta 1919, na kmetiji v Podulcah blizu Rake. Mama ji je umrla pri rosnih petih letih. Po njeni smrti se je oče ponovno poročil in tako je Terezija dobila polbrata in polsestro. Že od malih nog je pomagala domačim pri vseh opravilih na kmetiji. Pri desetih letih se je odselila k babici. Obiskovala je osnovno šolo na Raki. Na vprašanje, kakšno je bilo šolanje, je odgovorila: »Učitelji so bili bolj strogi kot danes. Nikoli pa nas niso tepli, vsaj v našem razredu ne. Danes učenci dobijo v šoli malico, mi je takrat nismo. Za šolskimi mizami smo morali sedeti zravnano in imeti roke na hrbtu. Učbenike in knjige smo si lahko izposodili v šoli, vendar smo jih morali vrniti ob koncu leta. Učili smo se matematiko, lepopis, srbohrvaščino, zgodovino, higieno in telovadbo, pri kateri se mi je v spomin najbolj vtisnilo skakanje čez kolebnico.«

V času druge svetovne vojne je bila Terezija z družino izseljena v Nemčijo. V Nemčiji se je poročila in skupaj z možem ob koncu vojne vrnila domov. V Peklu sta kupila domačijo z mlinom, kjer je vsak dan mlela moko za kruh.

Terezija je kot otrok jedla vse, kar je dobila, čeprav je bilo hrane včasih manj in niso izbirali, kaj bodo jedli. Tako še danes najraje vidi na krožniku domačo hrano, kot so zelje, matevž in seveda žgance.

Gospa Terezija pa veliko razmišlja tudi o današnji mladini. Takole razmišlja: »Mladina nima zaposlitve, prav tako je premalo obdelovalnih površin zaradi gradenj cest in naselij. Tako v Sloveniji posledično pridelamo premalo hrane za lastne potrebe. Pridelek pa uničujejo prav tako naravne nesreče, kot so poplave, suše in potresi. Namesto dela na kmetijah se mladina raje odloča za življenje v mestih in tako propada naša dediščina, stare kmetije in domačije.«

Terezija Felicijan nima želja za prihodnost. Želi si le, da bi lahko še večkrat obiskala svoj dom, mlin na domačiji in preživela čim več časa v naravi, v kateri je odraščala in katera ji je tako zelo pri srcu. Njenim željam se pridružujem tudi jaz in ji želim še veliko zdravih in veselih trenutkov.

Ajda Trbovc, 8. a,

OŠ Sava Kladnika Sevnica