Učenci 6. razreda Osnovne šole Boštanj smo v sredo, 23. 4. 2025, že tradicionalno izvedli kulturni dan Od Sevnice do Okiča.

Zjutraj, ko smo s sošolci prišli v šolo, smo si v razredu razdelili malico in se ob osmi uri z avtobusom odpravili na pot. Pri gradu smo odložili nahrbtnike in preizkusili, kako slabovidni doživljajo gozd. Povedali so nam, da imamo v Sloveniji kar sedemdeset avtohtonih vrst dreves. Od tega je deset iglavcev. Izvedeli smo tudi, da imajo žolne tri zatočišča. Vsakega s posebnim namenom. Zanimivo pa je, da ko žolna tolče hitreje, to pomeni, da se želi ženiti.

Sprehodili smo se do vrtnarjeve vile, kjer smo pojedli malico in spoznali zdravilne rastline, ki jih lahko najdemo na travniku. Spoznali smo regrat, navadno zvezdico, čemaž in trpotec. Če smo rastline že spoznali, moramo pa tudi živali. Lahko smo se dotaknili kožuha medveda, risa in volka. Videli smo tudi njihove iztrebke in odtise šap. Najbolje pa smo prihranili za na konec.  Posladkali smo se in si ogledali razstavo slik drevesa na grajskem vrtu. Zahvalili smo se vodnikom in odšli na Okič. 

Luka Lisec, učenec 6. razreda OŠ Boštanj

Danes smo s sošolci obiskali hišo ter potomce Antona Umeka Okiškega. Družina Žužek nas je lepo sprejela in z nami delila življenje Antona. Izvedeli smo veliko o njegovem življenju, družni in o njegovih književnih delih.

Anton Umek Okiški se je rodil 12. 6. 1838 na Okiču pri Boštanju. Po poklicu je bil urednik, pesnik in pisatelj. Imel je starša Jožeta in Jero ter štiri sorojence. Osnovno šolo je obiskoval v Boštanju, nato pa se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani. Po odlično zaključeni maturi se je odločil za študij klasične filologije na Dunaju. Leta 1866 je postal profesor na gimnaziji na Koroškem. Istega leta je učil slovenščino na državni gimnaziji v Celovcu. Nekaj let kasneje je Antonu Janežiču pomagal pri izdaji knjig in urejanju literarne revije Slovenski glasnik.

Leta 1870 se je v Celovcu poročil s Franzisko Rabitsch in z njo imel hčerko Bertho. Umrl je 15. 7. 1871 v Avstriji, ko je bil star le 33 let. Pokopan je v Celovcu.

Okiškove pesmi so govorile o  verskem značaju, naravi, o ljubezni do boga, domovine. Pisal jih je v slovenskem in nemškem jeziku. Zelo znana dela so Pesmi, Soncu in Abuna Soliman.

Zahvaljujemo se družini Žužek, ki nas je tako lepo sprejela in z nami delila vse te zanimive podatke o pesniku iz naše okolice.

Gaja Felicijan, učenka 6. razreda OŠ Boštanj