Gospa Šefanija  Gunstek se je rodila 18. decembra 1931 v kmečki družini na Vrhu pri Boštanju. Mami Neži in očetu Antonu Androjna se je v zakonu rodilo sedem otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Boštanju in pozneje tudi v izgnanstvu v Nemčiji. Njena otroška leta so bila razigrana, povezana s kmečkimi opravili, pomočjo pri domačih opravilih in skupnih večerih ob topli kmečki peči. Starejši otroci so morali poprijeti tudi za težja dela  v vinogradu in na polju. Veselo otroštvo pa je prekinila vojna. Družina Androjna s staro mamo Terezijo je morala oktobra 1941 zapustiti domačo hišo in bila prisiljena oditi v izgnanstvo. Prvo zbirno mesto je bil grad Rajhenburg, transport se je nadaljeval v Nemčijo. Prvi dan decembra so prispeli na železniško postajo Aulendorf lager Blőndrid št. 3. Njihov dom pa so med vojno naselili Kočevarji. To so bila težka leta. Imeli pa so srečo, da so ostali skupaj in bili naseljeni pri dobrih ljudeh, pri katerih so Imeli zadosti hrane in še kaj sladkega se je našlo zanje. Po koncu vojne so se  v tovornih vagonih vrnili v Slovenijo. V domačo hišo so se vrnili junija 1945. Dom je bil prazen, zanemarjen, izropan. S pridnimi rokami in ob pomoči prijateljev in dobrih ljudi so si na novo uredili domovanje in ponovno zaživeli. Štefka, kot so ji rekli vsi znanci, je nadaljevala šolanje, se pripravljala na zaposlitev in se trudila ustvariti svoje življenje. Na domači kmetiji je ostala do 23. leta in trdo delala, morala je poprijeti za vsakršno delo. Kmečko delo, doživetja in izkušnje pa so jo oblikovali v dobrosrčno, pošteno in delovno osebo. Poročila se je z domačinom Alojzem Gunstkom. V zakonu sta se rodili hčeri Štefka in Slavica in sin Aleš. V začetku je bil zaposlen samo mož v Jugotaninu Sevnica, Štefka pa se skrbela za dom in otroke. Živeli so v bloku in prizadevanje usmerjali v gradnjo svojega doma. Z možem sta našla primeren prostor v Boštanju. Z veliko napora in odrekanja sta zgradila hišo in se vselila vselitve v letu 1965. Tam se je lahko posvetila svoji ljubezni do vrtnarjenja in cvetja. Razmišljala je tudi o zaposlitvi. Začela je  šivati na domu, po petih letih pa se je redno zaposlila v tovarni konfekcije Lisca Sevnica in tam ostala do upokojitve.

Življenje pa ji je prineslo še eno grenko izkušnjo. Mož je hudo zbolel in pri 45 letih je ovdovela. Morala se je sprijazniti z usodo in nadaljevati po najboljših močeh. Otroci so odrasli, pridobili so si poklice in si ustvarili svoje družine. Zdaj njeno življenje razveseljuje sedem vnukov in devet pravnukov. Živi pa v domači oskrbi, pri hčeri Štefki, zanjo pa vzorno skrbijo. Še vedno je vedra in prijazna oseba, iskrivega duha, odličnega spomina in prijetna sogovornica. Njeno vodilo v življenju sta delo in poštenje.

Ob njenem 90. rojstnem dnevu so jo presenetili vaščani, in sicer na predvečer rojstnega dne, z darilom in pesmijo.

Z voščilom in dobrimi željami po zdravju in dobrem počutju  pa smo jo obiskali župan Srečko Ocvirk, predsednik KS Boštanj Jože Udovč, predsednik društva izgnancev Alojz Rupar in predsednica KO RK Boštanj Jelka Bec.                                                                                                                                 

 Jelka Bec