Resniča avtoriteta starša nastaja iz stika med staršem in otrokom, ki otroku ponudi varnost in ga opremi z ustrezno ovrednotenimi mejami. Telesno kaznovanje je skrajno ponižujoče tako do otroka kot do starša, ki to kaznovanje izvaja. V otroških možganih pušča dobesedno kemično sled (v obliki stresnih hormonov), ki ostane zapisana v telo. Če se takšno ravnanje staršev ponavlja, postane za otroka ponižanje, sram in močno telesno vznemirjenje oz. stres način, kako doživlja občutek odnosa. Tak otrok bo kasneje pogosto nezavedno iskal situacije in oblikoval odnose, ki bodo prežeti s temi čutenji in enako napetostjo, saj se bo le tako izogibal občutku praznine in zavrženosti brez znanih, čeprav bolečih občutij. Tako se bo otrok kasneje zapletal v različne oblike nefunkcionalnih odnosov in njegove stiske bodo lahko imele popolnoma drugačen obraz, a se bodo napajale iz tega, kar se je zapisalo v telo. Številni priznani sodobni raziskovalci in avtorji (npr. Bessel van der Kolk, Babette Rothschild, Allan N. Schore, Louis Cozolino in mnogi drugi) govorijo o tem, kako si telo zapomni in kako pomembno je, kaj se vanj »zapiše«.

Naj izrecno opozorimo, da vzgoja brez telesnega kaznovanja ni isto kot permisivna vzgoja, pri kateri se starši bojijo postaviti ustrezne meje in tako čustveno zanemarijo otroka. Otroci potrebujejo ovrednotene meje in si jih globoko v sebi tudi želijo, saj jim nudijo varnost. Hkrati pa potrebujejo starše, ki jih začutijo in jim v določenih zahtevnejših situacijah pomagajo umiriti čutenja, ki preplavljajo njihovo telo. Tako dobijo sporočilo, da je stisko mogoče umiriti v odnosu, s pogovorom, brez nasilja.

Na Družinskem inštitutu Zaupanje toplo pozdravljamo odziv varuhinje človekovih pravic gospe Vlaste Nussdorfer, ki se je ob tem dogodku znova jasno izrazila svoje stališče o neprimernosti telesnega kaznovanja. Kot je povedala za spletni portal Siol.net, je »telesno kaznovanje otrok neprimerno, saj damo s tem otroku povsem napačna sporočila o nasilju, da si ga torej močnejši nad šibkejšim, kar otrok je, lahko privošči. Otrok, ki je tepen doma, pokaže nasilje nad šibkejšimi v vrtcu ali šoli, pogosto pa v odraslosti izvaja nasilje v svoji družini. Niso redki primeri, ko lahko v odrasli dobi celo sodi svojim staršem."

Ob terapevtskem delu z družinami se zavedamo, da se starši pogosto srečujejo z vzgojno nemočjo in stisko, kako otrokom v določenih situacijah posredovati svoje vrednote ali kako jih zavarovati pred nevarnim ravnanjem. Prav tako smo starši v stiski, ko je otrok v nevarnosti, da s svojim vedenjem razvrednoti lastno dostojanstvo. V takšnih in podobnih situacijah starši v občutku nemoči posežejo po telesnem kaznovanju. Telesno kaznovanje je pogosto izraz nemoči, le zelo redki starši se za takšno obliko kaznovanja odločajo zavestno in premišljeno, saj je to v nasprotju z naravo odnosa med staršem in otrokom. Zato na Družinskem inštitutu Zaupanje vidimo rešitev v razvijanju in izvajanju programov za krepitev rahločutnega starševstva in komunikacije v družini, s pomočjo katerih bodo zmogli starši svoje otroke vzgajati na način, ki bo krepil medsebojno povezanost ter hkrati omogočal pristno in trajno avtoriteto staršev.

                                                                                  Družinski inštitut Zaupanje

                                                                                  Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt