Druga predstavitev je bila Delavnica razvijanja fotografij v temnici na star način, potekala je ravno tako v MC Sevnica, in sicer 28. avgusta. Vodili sta jo Saša Gornik in Suzana Teraž. Manjši prostor brez okna je bil kot nalašč za temnico, v njem pa so si otroci v skupinah po štirje naenkrat ogledali ves postopek, kako se naredi črno-bela fotografija. Najprej si je vsakdo izbral negativ in motiv iz njega. Ugasnili so luč in pod sojem rdeče svetlobe je bilo mogoče videti, kako sta mentorici iz črnega omota vzeli beli, za svetlobo občutljivi papir, ga postavili pod aparat in centrirali ostrino. Po treh prvih poskusih so ugotovili, koliko časa potrebujejo za dobro fotografijo, in skupaj šteli do deset, ko naj bi bilo dovolj, da se papir previdno vzame izpod aparata in se ga pomoči v tri posode z različnimi tekočinami. Na koncu sta ga sprali pod vodo, prižgali smo luč in vsakdo je nesel svojo fotografijo obesit na vrvico, da se posuši. Ko so se posušile, smo jih lahko nesli domov. Otroci, ki so prisostvovali na tej delavnici, so bili zelo navdušeni in priznam, da je bilo tudi meni zanimivo in všeč, kar sta pokazali Saša in Suzana.
Tretja predstavitev javnosti je bila 13. septembra v lokalu PLATZ, na bazenu Sevnica, tam pa je potekal Multi kulturni večer, na katerem so Aleksandra Mihhaltševskaja iz Estonije, Nina Goryaeva iz Rusije, Martin Herweg iz Nemčije in Annie Millan-Gračner iz Venezuele predstavili domovine, iz katerih prihajajo. Vse štiri je pot zaradi različnih interesov zanesla v Sevnico. Ene Ljubezen, druge mednarodna izmenjava – EVS-prostovoljstvo. Vsakdo izmed njih je pripravil projekcijo, na podlagi katere je predstavil svojo državo glede na lego, podnebje, naravno okolje, populacijo prebivalstva, zgodovino, kulturne znamenitosti, gospodarske panoge in mesto, v katerem živijo. Bilo je zanimivo v tako kratkem času sprejemati informacije štirih različnih kultur, od severne Estonije, gospodarsko razvite Nemčije, do največje evropske države Rusije in seveda eksotične Venezuele s severa Južne Amerike. Ob raznovrstnosti pokrajin nam je zastajal dih; eksotične plaže, puščave, najvišji slap na svetu, pokrajina, podobna Sloveniji, eksotične živali in mešano prebivalstvo, od Indijancev, Afričanov, do Evropejcev. Annie je s partnerjem Mihom tudi zaplesala indijanski ples in nas vse navdušila. Po predstavitvi smo se obiskovalci razdelili v tri skupine, Martin iz Nemčije nam je pripravil kviz z vprašanji iz te predstavitve, da smo lahko preizkusili svoj spomin. Na koncu so nas pogostili s prigrizki, lahko pa smo preizkusili njihove tradicionalne jedi. Bili smo navdušeni. Takšno srečanje in mednarodno predstavitev bi bilo vredno še kdaj ponoviti, ko bodo za dlje časa v Sevnici na obisku ljudje z drugih koncev sveta.
Irena Ameršek
