Dvoletno raziskovanje in čudovito čezmejno sodelovanje s potomci in partnerji v Avstriji nam je omogočilo, da smo si v soboto 21. junija 2014 v celovškem deželnem arhivu (Kärtner Landesarhiv) ogledali razstavo originalnih del in dokumentov Antona Umeka – Okiškega. Še več, izvedeli smo popolnoma sveže ugotovitve o njegovi družini, kajti njegovi hčeri se je kasneje pridružila polsestra iz drugega zakona mlade Umekove vdove. Veličasten in osupljiv je bil sprehod med arhivskimi policami, kjer se hrani izjemno avstrijsko in slovensko knjižno bogastvo.

Ne daleč od deželnega arhiva smo si ogledali gimnazijsko stavbišče, kjer je Anton Umek – Okiški poučeval in spodbujal gimnazijsko mladino. Mestni utrip in kulturne znamenitosti smo doživljali skozi novi del mesta vse do starega trga Celovca, kjer smo s ponosom stali pred stanovanjsko hišo (Alter Platz 33), v kateri je Anton Umek – Okiški živel svoje družinsko in ustvarjalno življenje. Na celovškem pokopališču St. Ruprecht, kjer je bil pokopan smo se poklonili njegovemu večnemu miru in luči, ki sije v naš sedanji čas. Ustavili smo se tudi pred gradom v Trušnjah, kjer je Anton Umek – Okiški žal že pri prezgodnjih 33-ih letih zaradi bolezni preminil.

Anton Umek – Okiški je bil prepoznan kot eden največjih slovenskih literarnih talentov takratnega časa, s svojim psevdonimom Okiški je ime rojstnega kraja Okič ponesel v svet. Bil je človek velikega srca z neizprosnim negovanjem slovenskega jezika, domoljubnostjo in vere v najvišje dobro. Človek, kakršnega bi zagotovo potrebovali v današnjem času.