Ne daleč od deželnega arhiva smo si ogledali gimnazijsko stavbišče, kjer je Anton Umek – Okiški poučeval in spodbujal gimnazijsko mladino. Mestni utrip in kulturne znamenitosti smo doživljali skozi novi del mesta vse do starega trga Celovca, kjer smo s ponosom stali pred stanovanjsko hišo (Alter Platz 33), v kateri je Anton Umek – Okiški živel svoje družinsko in ustvarjalno življenje. Na celovškem pokopališču St. Ruprecht, kjer je bil pokopan smo se poklonili njegovemu večnemu miru in luči, ki sije v naš sedanji čas. Ustavili smo se tudi pred gradom v Trušnjah, kjer je Anton Umek – Okiški žal že pri prezgodnjih 33-ih letih zaradi bolezni preminil.

Anton Umek – Okiški je bil prepoznan kot eden največjih slovenskih literarnih talentov takratnega časa, s svojim psevdonimom Okiški je ime rojstnega kraja Okič ponesel v svet. Bil je človek velikega srca z neizprosnim negovanjem slovenskega jezika, domoljubnostjo in vere v najvišje dobro. Človek, kakršnega bi zagotovo potrebovali v današnjem času.

Tatjana Žužek