Ko ste zboleli, ste to sporočili svojim prijateljem in znancem na Facebooku, vaše sporočilo pa je kmalu zaokrožilo po skupinah, delili so jo mnogi. Zakaj ste se odločili javno izpostaviti sebe in svojo družino? 

V družini je prva zbolela srednja hči Kaja, 12. marca. Čez tri dni je zbolela Tina, moja partnerka in tudi sodelavka. Tri dni za njo smo zboleli še preostali. Istočasno so bili v podjetju bolni še štirje, prav tako nekaj sosedov. V glavi mi je ves čas odzvanjalo: Razglašena je epidemija. Kako bi lahko toliko bolnih pomenilo neko drugo bolezen? Covid-19 je zanesljivo med nami. 

Sodelavka je poklicala v brežiško bolnico, jaz v sevniški zdravstveni dom in nekako nam je uspelo dobiti eno testiranje. Tina je bila testirana v četrtek,  19. marca. V petek, 20. marca, zvečer smo dobili pozitivno diagnozo. Za trenutek sva obstala s cmokom v grlu in solzami v očeh. Obup. Koronavirus je v hiši. Vsi smo bolni. Kaj bo z nami? Kaj bo z babico in dedkom? Sto vprašanj, sto strahov in ne prav veliko odgovorov … 

Takoj sva začela obveščati družino, sodelavce, prijatelje, skratka, vse, s katerimi smo bili v stiku v zadnjih dneh. Tudi v soboto zjutraj sva preživela večino časa na telefonu. Videl sem, da se ljudje na Facebooku in okoli sprašujejo, kdo je ta oseba, kje se je gibala, ali so bili v stiku z njo. 

Vprašanja se mi niso zdela prava. Nikakor prava. Uradna statistika je govorila o dveh okuženih v Posavju. Dva na približno 50.000 ljudi. Kakšna je možnost, da bo kdo prišel v stik ravno s tema dvema posameznikoma? A bil sem prepričan o veliko večji razširjenosti bolezni. Samo v naši ožji skupini je bilo bolnih 10 ljudi, vsi s simptomi, ki bolj ali manj pripadajo covidu-19.  Zato sem ljudi želel opozoriti na nevarnost, ki je veliko večja, kot še zdaj prikazuje uradna statistika.

Obenem pa sem jih želel pomiriti. Bolezen za večino ljudi ni resnejši izziv. Mi smo bili v soboto že več kot teden dni v bolezni in ni bilo hudih posledic. Tudi uradne statistike iz Kitajske so to potrjevale. 

Objavili ste več zapisov, ki so opisovali potek bolezni. Lahko na kratko povzamete svoje zapise za tiste, ki jih vaše objave na Facebooku niso dosegle? 

Simptomi: glavobol, bolečina v vratu oziroma mišicah, nizka vročina – večinoma pod 38 °C, žgoča bolečina v pljučih, suh kašelj (ni nujen), brezbarven izcedek iz nosa (ni nujen), splošna utrujenost. Po nekaj dneh se je pojavil zame najbolj očiten simptom – izguba vonja in okusa. Po tem bi bil sam najbolj prepričan, da gre za covid-19. V 43 letih sem bil seveda velikokrat bolan, a vonja (brez zamašenega nosu) in okusa še nisem izgubil.

Je pa problem, ker vsakdo simptome preboleva malo drugačne. Že pri nas doma je bilo pet različnih potekov. Lana skoraj brez problemov. Maša nekaj dni rahle vročine in potem dva dni 40 °C. Kaja tri dni višja vročina in bolečina, potem še teden dni blažjih simptomov. Tina 19 dni vročine, kašelj, bolečine v pljučih, glavobol. Jaz dva tedna glavobola in rahle vročine – morda bi bil v celotnem trajanju bolezni tri dni na bolniški. Ogromno ljudi pa simptomov sploh ne kaže in niti ne vedo, da so bolni oziroma kužni. Bolezen pa kljub temu širijo. 

Odzivi posameznikov na Facebooku so bili pozitivni, z veliko izrazi podpore. Ste tak odziv pričakovali? V začetnih tednih razglašene epidemije so mediji izpostavljali stigmo, ki so jo v svojih skupnostih doživljali okuženi posamezniki in družine. Ste pred odločitvijo, da se izpostavite, pretehtali možnost, da se vam lahko zgodi enako? 

V objavi sem napisal, da zaradi bolezni ne bom odgovarjal na komentarje. A odziv ljudi me je resnično navdušil. Toliko podpore, dobrih misli, pozitivne energije. Neverjetno, koliko energije smo dobili. Od tega trenutka je šlo res vse navzgor. V psihičnem smislu. In psiha je bila, v začetnih urah, po potrditvi diagnoze tako ali tako najbolj na preizkušnji. 

Ja, o stigmatizaciji sem razmišljal. Realno sem se je bal. A kot pravi modrost: Pogum ni odsotnost strahu, pogum je, da kljub strahu narediš pravo stvar. In čutil sem, da je korektno obvestiti ljudi in se izpostaviti.

Poleg tega sem prepričan, da nihče ni kriv, da zboli za virusom. Prej ali slej bo zbolela večina. Pri virusih je načelno tako, da ko jih preboliš, si odporen in nisi več kužen. In če se pošalim, bomo posamezniki, ki smo preboleli virus, najbolj varna družba.

Vi in vaši družinski člani ste uspešno premagali virus. Kaj je bilo v obdobju poteka bolezni najtežje? 

Kot sem omenil, je bil najtežji psihološki vidik. Bolezen pri nas na srečo ni bila tako huda, razen seveda njenega dolgega trajanja – tri tedne. Tako sem imel očitno dovolj energije, da sem se obremenjeval z drugimi stvarmi. Vse te negativne novice v medijih, ogromno mrtvih, številke brez konteksta – umrlih zaradi covida-19 in število okuženih na neki ravni, ki po moji oceni nima povezave z realnostjo … Vse to me je precej nerviralo. 

Verjetno se tako kot vsi veselite obdobja, ko bomo spet lahko normalno zaživeli. Se bo vaš način družinskega življenja spremenil? Ste po uspešnem boju s to boleznijo bolj pozorni na upoštevanje smernic za zdrav način življenja? 

Ja, prav res komaj čakamo vrnitve v normalo. Predvsem gibanja na svežem zraku in druženja s prijatelji. Tako fizična kot psihična skrb za telo je ključ do zdravja … Bistveno pa načina življenja ne bomo spreminjali.

Zdaj je več kot dva tedna po zadnjih simptomih v družini. Vsi smo zdravi in nazaj v polni kondiciji. V tem času smo se še dodatno zbližali z družino. V običajnih dneh je ritem tako hiter, da večino dni spolzi mimo nas. V teh štirih tednih pa smo se res družili. Otroci so se malo prilagodili moji ravni, jaz sem malo prilagodil svojo in res smo se zabavali. Skupaj smo kuhali, igrali igre, se pogovarjali, gledali filme … 

Mislim, da nam bo ta mesec vsem, prav zanimivo, ostal v zelo lepem spominu.