Z avtobusom smo se odpeljali proti Kopru. Opazovali smo škodo, ki jo je povzročil žled na drevju in veliko novo „jezero“ na Planinskem polju. V Kopru smo zavili proti Marezigam in se ustavili v od Kopra šest kilometrov oddaljeni vasi Vanganel. Ime kraja naj bi izviralo iz italijanske besede »vanga« (lopata).
Pot za srce je krožna pot in poteka od Vanganela do Marezig in nazaj po drugi poti do Vanganela, označena pa je z rdeče-modrimi srci. Pot je večinoma potekala po kolovozih, gozdnih stezah, nekaj je bilo tudi asfalta in makadamskih poti. Večkrat smo prečkali plitke struge potokov in opazovali majhne slapove. Občudovali smo Vanganelsko jezero, nasade vinogradov, oljk in prve cvetove na drevju in grmičevju. Že kmalu nas je pozdravilo tudi sonce in zdelo se je, da je pomlad tik pred vrati. V slabih dveh urah smo dosegli našo najvišjo točko poti v kraju Marezige. Sledil je seveda obvezen postanek.
Pred spomenikom marežiškemu uporu in žrtvam NOB se je odpiral lep pogled proti Šavrinskemu gričevju in Kopru s širšo okolico. V daljavi se je bleščalo morje in na drugi strani beli vrhovi Karnijskih Alp in Dolomitov. Videli smo tudi Trst in ugotavljali, da je kar blizu Kopra.
Po okrepčilu v bližnji gostilni, kjer smo seveda pokusili domači refošk, po katerem je kraj poznan, smo se spustili nazaj proti Vanganelu. Pot ni bila strma in prenaporna ter ravno pravšnja za nabiranje kondicije za bolj zahtevne pohode, ki jih načrtujemo spomladi in poleti.
V Vanganelu smo se še okrepčali v najbližjem gostišču in se nato pozno popoldne odpravili proti domu. Veseli smo bili novi doživetij in prelepega vremena.

tekst: Martina Ruperčič
slike: Martina Ruperčič in Martin Železnik