Avtorici, Liljana Jantol Weber in Mojca Ramovš, sta knjigo v okviru letošnjih vseslovenskih Dnevov evropske kulturne dediščine širši javnosti predstavili v četrtek, 6. oktobra 2016, na Dolenjih Jesenicah. Velikemu številu obiskovalcev sta predstavili svoje raziskovalno delo ter bogate terenske izkušnje, ki so po skoraj desetletnem raziskovanju privedle do knjige. Povod za zbiranje gradiva o mlinarstvu je dala prav gotovo Karla Marija Štojs, po domače Boltetova Dragica, hči zadnje mlinarice Boltetovega mlina, Frančiške Strmole, ki so ji domačini rekli kar Boltečka. Dragica je z družino Weber, ki je leta 2002 kupila Boltetov mlin na Dolenjih Jesenicah, vse do danes ohranila stike ter jih bogatila s pripovedmi iz svojega otroštva, ko je živela v še delujočem mlinu.

Prireditev, ki jo je povezovala Mateja Leban, so obogatili domačinka in jezikoslovka dr. Vera Smole, ki je knjigi prispevala poglavje o mlinarski terminologiji tega območja, mag. Dušan Štepec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto, ki je predstavil varovanje tovrstne dediščine v Mirnski dolini ter gosta dr. Janez Bogataj in dr. Vito Hazler. Slednji se je konec 70. let 20. stoletja ukvarjal s Kregljevim mlinom pod Roženberkom, Bogataj pa je leta 1976 vodil terensko ekipo etnologov, ki je pod okriljem Dolenjskega muzeja Novo mesto sistematično popisovala vodne mline na reki Mirni in njenih pritokih v Mirnski dolini. Gradivo, ki ga hrani Dolenjski muzej Novo mesto je bilo tudi bogat vir iz katerega sta avtorici poleg poglobljenih intervjujev na terenu črpali največ informacij za nastalo knjigo. Knjigi je del o delovanju Dolenjskega muzeja Novo mesto na področju mlinarstva na Dolenjskem in v ožji Mirnski dolini prispevala kustosinja Ivica Križ, ki pa se predstavitev ni mogla udeležiti. Dogodek je glasbeno opremila raziskovalka in pevka ljudskih pesmi Bogdana Herman. Nekaj nostalgije pa je predvsem pri domačinih, ki so ob koncu predstavitve knjige pripovedovali svoje spomine na nekdaj bogato mlinarsko dediščino, vzbudil film Dražanov Z ajdo od žetve do kruha iz leta 1999. V njem je prikazana žetev ajde, vdevanje v kozolec, mlačev in čiščenje, mletje v Kregljevem mlinu ter peka kruha v krušni peči.

Avtorici sta v letošnjem letu knjigo opremili z zemljevidom porečja potoka Jeseniščice z vsemi pripadajočimi mlini. Predstavitev knjige pa je spremljala še razstava o mlinih na Jeseniščici s kratkimi opisi desetih mlinov, ki so do druge polovice 20. stoletja še delovali na tem območju. Na Studenčnici so delovali Abunarjev, Jakobov in Lorčkov mlin, na Kostanjščici so mleli Majcnov, Reboljev in Kregljev mlin, na Globoščici sta stala Ravnikarjev in Lekšev mlin, na Jeseniščici pa Boltetov in Špančkov mlin. Posebnost razstave je skica mlinske naprave z domačimi izrazi posameznih delov. Razstava bo od spomladi 2017 postavljena v Boltetovem mlinu, kjer družina Weber ravno zaključuje obnovo dela mlinske naprave, ki bo na ogled javnosti. Do danes se je namreč ohranil del nekdanjega štajnpodna in mlinska naprava z enim kamnom in pajklom. Boltetov mlin, katerega začetki glede na pisne vire segajo v leto 1763, je namreč od leta 2003 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Tako kot knjigo, je tudi zemljevid in razstavo oblikovala Nevenka Flajs, tiskal pa Klenovšek Marko s.p.; javni sofinancer je bila Občina Šentrupert.

Pestrosti vsakdanjega življenjskega utripa mlinov na Jeseniščici in njenih pritokih danes ni več zaznati, saj noben od njih ne obratuje več. Mlinarska dejavnost je bila namreč v nekaterih primerih opuščena že pred več kot pol stoletja, ohranjenih je le malo mlevnih mehanizmov in mlinarskih predmetov, pa tudi novi lastniki nimajo potrebnega mlinarskega znanja. Pa vendar je knjiga pomemben dokument časa. »Mlini se najbolje ohranjajo takrat, kadar delujejo, vse ostalo je romantika in nostalgija. Življenje se je v gospodarskem in še kakšnem smislu močno spremenilo, zato seveda na mline ostajajo samo spomini, zlasti pa na življenje v njih in na družbene razmere, ki so pogojevale njihov obstoj. Knjiga je zato odlično pričevanje za razumevanje lokalne in regionalne kulture,« je svoje razmišljanje zaključil etnolog dr. Janez Bogataj.

V imenu Zavoda Rožlin zapisala Mojca Ramovš