Dan pred martinovim smo v razstavišču Koroške osrednje knjižnice bili priča izjemnemu dogodku za kantavtorja Milana Kamnika. Svojim prijateljem, glasbenim kolegom in vsem Korošcem, ki jih njegovo petje pritegne, je predstavil svoj knjižni prvcenec Ibržnik, ki ga je izdal Kulturni center Maribor. Prvenec vsebuje 43 najlepših Milanovih pesmi in zapise hčerke Mojce, pisatelja Toneta Partljiča, glasbenega urednika Janeta Webra in anglistke Nike Antolič. Dodana je tudi Milanova fotobiografija. Ob njem pa je izšla še knjižica Če bi bila Slovenija Amerika… »grta pa douta« (uredila Matevž in Marjana Kamnik) v založbi Umetniškega kluba 101 Records Radlje ob Dravi. V njej je Kamnikov daljši zapis Moj in vaš Ibržnik in razmišljanja Adija Smolarja, Mitje Šipka, Matjaža Pikala, Franca Juričana, Tonija Apohala, Gorazda Čepina, Marijane Mlinar, Bojana Bebra, Vere Trafela, Benjamina Kumpreja, Boža A. Koleriča, Marka Pratnekarja, Anike Grabec, Blaža Antoliča, Matevža Kamnika in Mirka Osojnika. Z Milanom se je pogovarjal Mirko Osojnik, o njem pa so pripovedovali tudi ustvarjalci obeh del: fotografinja Nika Hölcl Praper, oblikovalec Jure Praper, diplomirana anglistka Nika Antolič, Milanova hčerka Mojca Kamnik, profesorica glasbe, in glavni urednik Kulturnega centra Maribor Dušan Hedl. Pismo odsotnega pisatelja Toneta Partljiča je prebrala moderatorka večera Damjana Senica.

Izvedeli smo veliko zanimivega. Leta 1967 v našem kraju še ni bilo glasbenih koncertov, mladi pa so z veseljem hodili na nedeljske mladinske plese v kavarni, ki so jih s svojo avtorsko glasbo, predvsem pa s takratnimi svetovnimi uspešnicami poživljali Rdeči dečki iz Maribora pa naša koroška ansambla Ikarusi in Vibracije. Milan Kamnik je bil takrat star 10 let in je živel še v Dobji vasi. Potem se je preselil k mami na Čečovje in na stopnicah nebotičnika se je pričela njegova glasbena kariera. Najprej je nastala pesem Pot na Koroško, ki sta jo s Tonijem Apohalom kot DUO KORA posnela za radio Maribor. Kako sta sploh prišla tja? Ko je Milan stanoval pri mami na Čečovju, je večkrat »špilal« kitaro kar na stopnicah. Ob koncih tedna se mu je pridružil tudi Toni. Njune menda ubrane glasove je slišal nihče drug kot Edvin Fliser, ki je bil z ženo Milko na obisku pri njenih starših, ki so stanovali v isti stolpnici. Edvin je bil takrat glasbeni urednik na radiu Maribor, povabil ju je v studio, in tako so leta 1974 nastali prvi posnetki. Tako se je začela pot, ki se ji danes reče glasbena kariera. Leta 1975 sta se prijavila na »Slovensko rock selekcijo M 75«. Prišla sta v finale, kjer je bil tudi ljubljanski bend z istim imenom kot onadva: IZVIR. Pa sta hitro rešila dilemo: odslej bosta DUO KORA (Koroška-Ravne. Potem je prišla za duo KORA leta 1979 prva zmaga na Veseli jeseni v Mariboru, trije zlati klopotci pa še nagrada za debitanta. Potem je bilo nekaj let kot v Ameriki: vabila za snemanja za nacionalni radio in tv.

Ko sta se Milanova in Tonijeva glasbena pot ločili, je šel energično na svoje in vztrajal pri svojem specifičnem glasbenem izrazu. Kar hitro sta si sledili prvi dve zgoščenki – Dolina smrti in Ibržnik, album, po katerem je dal naslov tudi svoji knjigi, so jo predstavili v knjižnici.

Mitjo Šipka je prvič srečal v fabriki, kjer je delal čudeže v ultrazvočni kontroli materialov. Nekoč mu je povedal, kako malo je manjkalo, da bi dobil Nobelovo nagrado. Ko je prvič gledal njegovo monodramo Svetneči Gašper, se mu je skoraj utrgalo. Človeka sreča prej v fabriki, potem s Pavri poje na pogrebu, potem pa še to. Večkrat je kje rekel, da je bil Mitja Šipek tisti, ki mu je podaril zvestobo do koroškega narečja. Vorančeve literarne podlage v njegovih pesmih s prej nesmrtnim Gašperjem pa Jirsom in Bavhom, Potolčenim Kramohom, Slovencem, Levim devžejem, Borovnikom in Krivonogom v Vodnjaku so se zgodile zaradi slabe vesti, ker je že v otroštvu zanemarjal Solzice. Morda zato, ker se je v toliko zgodbah našel sam. Ko je prvič gledal Samorastnike v kinu, je tako jokal, da je imel mokra kolena. Tudi po petdesetih letih, ko so Samorastniki zaživeli v letnem kinu na Lečnikovem vrtu, ni bilo drugače. Saj je bila tema, kakšno solzo pa je potočil v »kregl pira«.

Na skoraj vsaki zgoščenki, ki jo je izdal, je bilo nekaj pesmi v koroškem narečju, skoraj na vsaki pa je bila tudi kakšna pesem, ki so jo navdihnili liki iz Prežihovih del. V teh pesmih je posegal po koroškem izrazju in v narečju izredno učinkovito izrazil drobne ter velike stiske in težave pa tragiko in nesrečo preprostih malih ljudi. Ljudi, ki jih je življenje postavilo dobesedno »bogu za hrbet«, na rob življenja. Ta rob pa je bil vedno rezerviran za reveže, uboge otroke, sramežljivce, pijančke, čudake in vaške posebneže, skratka za odvečne ljudi – za »ibržnike«! Album Prežih in jaz je izdal ravno na obletnico Vorančeve smrti leta 2003, leto kasneje pa album Brez narečja ni jezika. Marsikdo mu je rekel, zakaj se toliko ubada z narečjem, pa jih ni hotel razumeti, peljal je svoje naprej z Gnarjem, Muštrom. Vmes sem je malo postaral, zato  je na koncu izdal kar dvojni CD »Grta pa douta«. Pa saj drugače ni bilo nikoli. Pa v življenju ni hodil samo »grta pa douta«, šel je tudi »tota«, čez lužo, kamor gre Peter Orešič »dvabart« na leto. Sanje so postale resničnost. Tam pa najprej vprašanje. »Kaj pa delaš ti v Sloveniji, to je pa ja country?« vpraša Charlie z Grammyjem na polici, enako se čudi Mike z dvema kipcema. »No, pa smo se k'r najdli pa zašpilali. Nashville je bil moj. Ne moreš verjet'! Kot bi se poznali že 30 let. Mikova steel kitara je tako čudovito jokala v pesmih Moj dedi, Nazaj domov in Prijateljem v spomin, da eno uro nisem prišel k sebi. Spil sem nekaj piv, pa ni šlo, knedl v grlu je kar vztrajal, kurje kože se dolgo nisem znebil.« je pripovedoval Milan.

Ker je bil ta večer resnično bolj literarno obarvan, sta po dve njegovi pesmi zapela le Milan in njegova hčerka Mojca, sproščen pogovor z našim kantavtorjem pa nam je razkril še marsikatero veselo pa tudi žalostno podrobnost iz njegovega življenja. Res je, kot je v knjigi o njem zapisal njegov prijatelj Mirko Osojnik: »Njegov odnos do glasbe izdaja, da ima zelo rad preproste koroške ljudi o katerih poje, zato živi z njimi in zanje ustvarja. Kdo ve, koliko mladih je s svojo glasbo osvestil, da so se globlje zazrli v svet Prežihovih junakov? Ni mu težko peti v živo, kar je danes za veliko 'pevskih zvezd' prava muka. Ko sede na svoj stol na odru, je v svojem elementu. In ko v že tradicionalni opremi s črnim klobukom z akustično kitaro in ustnimi orglicami spremlja usodo Svetnečega Gašperja in drugih Prežihovih junakov, pred nami spet zaživijo usode Vorančevih likov. Ne samo v duhu, tudi v resnici slišimo kašljanje in preklinjanje zakrknjenega pijanca. Poslušamo klokotanje vode, ki je zalilo nesrečnega Borovnika. Vidimo majhne sosedove 'siroteje', ki se siti odmikajo po beli gazi v črno noč… To je svet Prežihovih frat, globač, nicin in hudournikov. V malo bolj sodobni obliki nam ga je oživil naš koroški kantavtor.«

In kaj nam je Milan iz srca povedal na koncu svojega prispevka v svoji drugi knjigi: »Hvala, Korošci in Korošice, da sem lahko z vami vsa ta leta s ponosom pel 'skurne besiede', čeprav se jih ob nastanku nisem zavedal. Vem pa, da so me z vsakim dnem, z vsakim mesecem, letom, desetletjem utrjevale, bogatile, mi podarjale nove besede, ki so našle pot v mojem skromnem glasbenem znanju. Zato Ibržnik ni samo moj, Ibržnik je tudi vaš.«