Tokratni literarni večer sta skupaj organizirala KD Prevalje in Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, v počastitev Jenkove nagrade 2014 pesniški zbirki "Vesa v zgibi" pesnice Anje Golob. Jenkovo nagrado  podeljuje Društvo slovenskih pisateljev (DSP) že od leta 1986.

V časopisni čitalnici Koroške osrednje knjižnice smo se tako na prijeten petkov večer družili z Anjo in njeno poezijo.

Prevaljčanka Anja Golob je, poleg tega, da je odlična kritičarka, dramaturginja, pesnica in blogerka, tudi zelo načelna in dinamična oseba. Finančnemu delu Jenkove nagrade se je odpovedala in s tem sprožila kar nekaj burnih debat v medijih, sploh v literarnih krogih. Študirala je filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Več kot deset let je pisala o sodobnih gledaliških iskanjih za enega izmed slovenskih dnevnikov, nato pa je tovrstno pisanje opustila iz načelnih razlogov, ni namreč pristala na nenehno nižanje honorarjev. Sedaj je samozaposlena v kulturi. Anja je predvsem pesnica. Izdala je dve pesniški zbirki; leta 2010 je objavila pesniško prvenko V roki, jeseni leta 2013 pa v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi drugo pesniško zbirko Vesa v zgibi.

Dogodek, ki ga je vodila direktorica KOK mag. Irena Oder, je vseboval divjo in razgreto debato o različnih poetičnih temah. Anja je prebirala izbrane pesmi iz knjig, nove pesmi, ki so bile doslej objavljene le revialno, ter tudi nove, še ne objavljene pesmi, z navdušenjem pa je odgovarjala tudi na vprašanja iz občinstva.

Poezija je še zmeraj tista, ki nas z lahkoto pritegne, vznemiri ter nas popelje na pot razmišljanja. In tudi tokrat je bilo tako. Ob poslušanju pesmi, ki jih je Anja prebrala v Časopisni čitalnici, je med poslušalci vladala smrtna tišina, celo dih je zastal. Ob njenih zanimivih odgovorih pa smo se lahko večkrat tudi zamislili, kako zelo prav ima. Nekaj zanimivih povedi: »Ljudje smo kot ovce. Slepo sledimo vsemu. Ves svet tako ''naštiman'', da je vse ''naštimano'' na ''gnar''. Kot da smo ''napumpani'' s tlačilko. Zajtrk, šiht, kosilo, plačaš položnice, spanje in nov dan, ki poteka isto. To ni prav.«

V pesništvu je že od nekdaj prisoten duh uporništva, ki se kaže tudi v poeziji domačinke Anje Golob, in večer je bil resnično prepleten s tem duhom, duhom odlične poezije ob misli, da včasih res samo sledimo in smo kot stroji. Ko prisluhneš njenim stihom, ki sicer ne nagovarjajo naravnost in raje zakrožijo okoli tistega, kar imajo povedati, se samo nasmehneš in zamisliš, zavedajoč se občutljivosti svojega početja.

Še pesem z vabila:

»Razen da pridi, čakamo te, pridi,

zakleni svoj bicikel, pridi noter, naroči pivo, sedi v prvo vrsto,

sedi zadaj, sedi, kamor hočeš, samo sedi, sedi in prisluhni,

pridi, sedi in ne ploskaj; vemo, hočemo verjeti,

da si nas razumel, dobro vemo, da si se pripravil,

da imaš, imaš tehtno vprašanje, zanesemo se nate –

naš ljubi, dragi Bralec.

Ne bomo pokazali, da smo te prepoznali, ne skrbi,

tvoja skrivnost je z nami varna. Ti samo pridi, pridi …

in mi, mi bomo brali, brali samo zate.«

(Čakajoč bralca, v: Vesa v zgibi, MK, Ljubljana, 2013).