V Koroški osrednji knjižnici oziroma tamkajšnjem razstavišču je potekalo odprtje razstave likovnih del diplomiranih slikarjev in študentov magistrskega študijskega programa Slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – Draga Leskovarja iz Ljubljane in domačina Stanislava Makuca.

Iskanja v Likovni umetnosti (Makuc - Leskovar) je poimenovala razstavo dveh zanimivih umetnikov slavistka in umetnostna zgodovinarka Silva Sešel.

Sešlova je na otvoritvi o umetnikih in njunih delih povedala: »Današnja razstava predstavlja dva nenavadna študenta, nenavadna zaradi rojstnih letnic; Stanko Makuc se je rodil 1954, njegov kolega, Drago Leskovar, pa je dvajset let mlajši. Jasno, da nenavadnost ni v letnicah, ampak v tem, ker sta oba redna študenta likovne akademije, oba sta letos diplomirala  in vpisala magisterij, torej nadaljujeta s študijem.

Mogoče se razlikujeta od mlajših kolegov tudi v pristopu do študija, do dela, obveznosti na fakulteti. Ne moreta živeti pravega študentskega življenja, saj je njun prosti čas namenjen nočnemu delu. Pa, če malo hudomušno rečem, kaj takega tudi ne pritiče resnima gospodoma. Zato pa vestno izpolnjujeta vse študijske obveznosti, kamor seveda sodijo obiski razstav in ekskurzije.

Sta dva, ki sta si upala stopiti na pot drugačnosti, slediti svojim sanjam, ker v preteklosti nista imela možnosti, da bi jih uresničila. Umetniki življenja smo pravzaprav vsi in naša glavna umetnina je naše življenje, ampak od nas je odvisno, ali kaj ustvarimo ali raje sedimo in čakamo.

Pogosto postanemo ujetniki neštetih norm, pravil; ožja in širša okolica pričakuje, da igramo po napisanih pravilih, čeprav se z njimi ne strinjamo. Posameznika silimo v prilagajanje vsemu že obstoječemu. Tako postaja svoboda, osebna svoboda bolj izjema in predmet hrepenenja. Je bilo kdaj drugače? Tisti, ki so si upali stopiti iz povprečja, ki niso sledili večini, so bili mnogokrat nerazumljeni, celo izobčeni, veljali celo za čudake. Ampak ustvarjalni posamezniki prinašajo spremembe s svojimi odkritji, izumi, umetninami.

Osnova razstave sta njuni diplomski deli, ki sta nastali ob študijskem programu. Makučeva naloga je naslovljena Odnos med barvo in obliko v mojem (kolažnem) slikarstvu. V njej opiše pot do samostojnega kolaža, odnos med barvo in obliko. Eden večjih kolažev je sestavljen iz črno-belih tiskov in fotografij kjer gre za osebno izpoved, ki predstavlja nostalgijo nekega časa. Čas, ki smo ga živeli pred petdesetimi, osebnosti, ki smo jih takrat občudovali. Na sredini je prilepljena razpadajoča vinilna plošča. Ostre oblike trikotnikov so nastale z rezanjem in omogočajo natančno določitev robov, vsak trikotnik pa vsebuje spoznavno podobo. Avtor pravi, da je njegova velika ljubezen tudi glasba, zato poskuša to prenesti v slikarstvo, tako je v naslednjem kolažu osrednja oseba kanadski pevec Leonard Cohen. Tudi ta kolaž je narejen na kontrastu svetlo-temno.

Prisotni so tudi barvni kolaži npr. Objem samega sebe. Prvotni format je postavil v vertikalni položaj ter na celotno slikovno površino nanesel kot osnovo rumeno akrilno barvo. Nato je v vertikalnih linijah nalepil lepilne trakove, preko katerih je nanesel oranžno barvo. Odstranitev lepilnih  trakov je za sabo pustila  na novo nastale oblike.

Dipplomsko delo Draga Leskovarja nosi naslov Formalno in semantično plastenje slike v moji ustvarjalnosti. Najprej prikaže plastenje skozi zgodovinska obdobja in nato še skozi svoja dela. Zakaj plastenje, ko pa je mogoče čisto preprosto z oljnim slikanjem, akrilom nanašati na podlago. Taka tekstura ga navdihuje s svojo težo, masivnostjo in prostornino. Čar svežine doda vidna groba poteza čopiča, lopatice ali kar kos lesa. Pri nanašanju tako debelih nanosov se zgodi mnogo nepredvidljivega, česar ne moreš učinkovito nadzirati, kar ti celo narekuje podobo. Pri slikah ga navdihuje podložena mastna oljna barva, ki pronica skozi pore. Izbral je  rdečo. Lahko je simbol krvi, upora, revolucije, ljubezni. Motiv in ozadje sta bela – mirnost, spokojnost, čistost. Nedolžnost podobe, ki jo od znotraj razžira krvavo rdeča.

Sam pravi, da so stvari, ki se ga dotaknejo, se mu zapišejo v spomin in ga spremljajo dokler jih ne da iz sebe na platno. Ukvarja se z materiali, ki se uporabljajo v tiskarni za tisk časopisov. Plastenje je pravzaprav nalaganje snovi na neko osnovo, ki je navadno platno ali les. Več, ko je plasti, debelejše je plastenje. Tako narejeni izdelek nato dekolažiramo; lahko s praskanjem, luknjanjem, pranjem, trganjem, rezanjem. S takim poigravanjem dobimo želeni izdelek.

Razstavnega prostora ne zapolnjujeta le diplomski deli, ampak želimo pokazati tudi njuno delo v obdobju treh let. Tu so njune risbe, študijski akti, kajti črta je le vsemu osnova. Imata še veliko grafik, za katere ni bilo prostora, da jih razstavimo. Potem so tu še kipi (oba se navdušujeta tudi nad kiparstvom).

Ves njun študijski del je podložen še z zgodovinskim znanjem, saj  umetnost ni od danes, ampak je od nekdaj ogledalo točno določenega obdobja in družbe. Naj zaključim z zapisanimi Leskovarjevimi besedami: »Pri vsem tem pa si želim narediti nekaj drugačnega, česar še nisem zasledil ali videl.«

V uvodu je nagovorila obiskovalce in umetnika predstavila direktorica Koroške osrednje knjižnice mag. Irena Oder. Večer je s svojo kitaro in Koroškimi pesmimi popestril kantavtor Milan Kamnik.

Razstava je na ogled do 28. 11. 2014 v razstavišču knjižnice, v času, ko je knjižnica odprta.