Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, gospod župan, poslanci DZ, spoštovani vsi prisotni!

V letošnjem jubilejnem letu, ko praznujemo 25 let naše samostojnosti, je prav, da se ozremo v našo preteklost, daljno in bližnjo, ter se spomnimo dogodkov, v katerih so ljudje želeli in, kar je najpomembneje, upali postaviti se po robu različnim zavojevalcem, napadalcem in sovražnikom. Spomnimo se ljudi in njihovega upanja v boljše in lepše življenje ter svetlejšo prihodnost, njihovega poguma in visoke stopnje samozavesti, brez katere ne bi uspeli preživeti. In brez teh ljudi bi bil pod vprašaj postavljen tudi obstoj slovenskega naroda. Predvsem pa poudarimo, da so to bili domoljubi, pripravljeni žrtvovati svoja življenja za domovino. In naziv današnje slovesnosti, katero so organizatorji poimenovali »Pozdrav domoljubju«, je prava priložnost, da se jih spomnimo z globokim spoštovanjem. Brez teh in takšnih ljudi današnje samostojne Slovenije gotovo ne bi bilo! Velikokrat so v svojem času bili prezrti in pozabljeni, jih je pa v svojem spominu ohranila domovina.

V minulih mesecih in dnevih smo imeli priložnost velikokrat slišati besede, kot so domoljubje, domovina, dom. Pri naštetih besedah nas vedno navdaja ponos, samozavest, pripadnost domovini in seveda misel na lasten dom in domačijo, na kraje, kjer živimo, kjer imamo otroke, družine, prijatelje in znance. Zato imajo te besede v vsakem človeku, v vsakem izmed nas, svoj pomen in svoje mesto. Domovina, kot je zapisal naš pesnik Oton Zupančič, je »ena in nam vsem dodeljena«. In za domovino so umirali naši predniki v obeh svetovnih vojnah in tudi v naši osamosvojitveni vojni. Prav je, da se jih še enkrat spomnimo s hvaležnostjo in globokim spoštovanjem!

Spomnimo in se ponovno ozrimo v zgodovino 20. stoletja; in spominjajmo se uporništva slovenskega naroda in bodimo ponosni, kajti le tako bomo razumeli, zakaj moramo govoriti o domoljubju, o tem čustvu vsakega posameznika, ki se javno manifestira najbolj takrat, ko je domovina v nevarnosti in ko je potrebno stopiti v njeno obrambo. Tako kot so naši predniki stopili v obrambo pred fašizmom in nacizmom in kot smo mi, naša generacija, stopili v obrambo odločitve slovenskega naroda, ki je na plebiscitu izrazil jasno zahtevo, da želi živeti v lastni, samostojni državi Sloveniji.

Zato razumimo to uporništvo v vsej njeni tragičnosti, v vseh vidikih veličastnosti in v vseh njenih številnih žrtvah. Zavedajmo se številnih bolečih spominov, spoštujmo pravico vsakega do teh spominov in se zavedajmo, da vsi ti spomini terjajo pieteto. Vendar to ne pomeni, da lahko potvarjamo zgodovino in dogodke, to ne pomeni, da smemo izenačevati izdajo z bojem za svobodo. Ne dovolimo prenašati prepire, vezane na drugo svetovno vojno in boj partizanskih borcev za svobodo na našo osamosvojitveno vojno! Oba ta veličastna dogodka v zgodovini slovenskega naroda imata svoj sijaj, pa tudi madeže, vendar sta dosežena cilja -svoboda in uničenje fašizma in nacizma ter je dosežena samostojnost naše države v začetku 90-tih let minulega stoletja. To sta dosežka, ki nas uvrščata med ponosne in zmagovite narode!

Zato tisti, ki smo rojeni po drugi svetovni vojni, predvsem pa tisti, ki so rojeni v samostojni Sloveniji, težko razumejo stalne prepire in potvarjanja zgodovine. Dolžnost vseh nas je, še posebej pa predstavnikov našega javnega političnega življenja, da za vedno zaprejo ta »plaz prepirljivosti« in medsebojnih obračunavanj v korist svojih strank ter v svojo osebno korist. Takšno početje ni domoljubno in ne prispeva k našemu sobivanju in sožitju!

Spoštovani, ko danes, v drugem desetletju 21. stoletja, govorimo o uporništvu zoper današnje razmere, ne moremo in ne smemo govoriti in razmišljati samo o razmerah znotraj slovenskih meja. Razmere v Evropi in svetu so ne samo zapletene, temveč nevarne in na robu obvladljivosti. Ne samo poslušamo, tudi gledamo posledice zločinskih terorističnih dejanj, v katerih so žrtve nič krivi ljudje in še posebej otroci. Nihče se ne sprašuje o vzrokih, pač pa vsi govorijo le o posledicah in temu primerni so tudi ukrepi držav in njihovih voditeljev. Ob vseh teh dogodkih se širi tudi val nasilja, ki počasi prestopa tudi meje Slovenije in nam nazorno kaže, da nasilje ne pozna meja. Začenja se nam maščevati »kultura pometanja težav pod preprogo zaradi ljubega političnega miru«. Pa vendar še vedno nočemo spregledati in ne vidimo, da smo naše nacionalno-varnostno področje s skrajno politizacijo skorajda razsuli, in danes želimo in zahtevamo od sedanje vlade takojšnje ukrepe za rešitev tistega, kar je od tega, za mirno in varno življenje naroda pomembnega sistema, še ostalo. Takšne zahteve pa izražajo ravno tisti, ki so z napačnimi odločitvami ter nameščanjem strankarskih in nekompetentnih kadrov takšno stanje v nacionalno varnostnem sistemu povzročili!

Tudi o domačih razmerah je potrebno spregovoriti odkrito, vendar z zavedanjem, da želimo naprej odpraviti pomanjkljivosti in zablode, vendar jasno povedati, da tega ljudje, ki so nas pripeljali v takšen položaj, ne morejo uresničiti, pa če so še tako priljubljeni v javnosti. Uspeli so potegniti enačaj med resnico in lažjo, med krivico in pravico, in beseda, sploh pa dejanja, katera bi lahko ocenili kot pravična, zaradi vsega tega izginjajo iz našega vsakdana.

Tudi demokracija ima svoje meje in tudi pravica do svobodnega govora ni neomejena, pač pa je omejena s pravicami drugih ljudi. Nam vsem na očeh se naša civilna družba spreminja v strankarsko civilno družbo, katera uresničuje strankarske cilje in ne splošno sprejetih ciljev, ki vodijo v izboljšanje stanja in večje blagostanje vseh ljudi. Nam vsem na očeh nastaja tiha večina ljudi, prisiljenih v boj za lastno preživetje, in zaradi tega se nočejo opredeljevati kot bodisi »levi« ali »desni« in se nočejo ukvarjati z javnim prostorom, ki so ga zasedli politikanti, pač pa brezvoljno pričakujejo, da bo enkrat boljše. V takšnem obnašanju ni zaznati ne duha uporništva in še manj želje po boljši prihodnosti.

Takšno obnašanje nas niti malo ne spominja na čas v začetku 90-tih let, v katerem smo imeli čast in privilegij sodelovati in ki je bil nekaj izjemnega. Pa ne zaradi tolikokrat poudarjene enotnosti, pač pa zaradi tovarištva, visoke stopnje samozavesti ter medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.

Torej tudi danes zastavljam vprašanje sebi in vam: ali biti tiho? Ali biti tiho in iz dneva v dan poslušati laži, vzpodbujanja delitev, potvarjanje zgodovine in podobne nečednosti.? Ali pa se odzivati in odgovarjati z resnico in poštenim obnašanjem ter živeti v prepričanju, da bo zmagala resnica. Jaz pritrjujem temu, kajti to je pomembno zaradi naših otrok in vnukov, da bodo poznali resnico o zgodovini svojega naroda in nastanku svoje države ter da jim čez desetletja ne bo potrebno zardevati pred nikomer.

Zato še enkrat ponavljam: ohranjajmo spomin na našo zgodovino, na naše uporništvo, na našo osamosvojitev in osamosvojitveno vojno. Razumimo njeno sporočilnost, da je bila to vojna za lastno državo, vojna za našo samostojnost in suverenost.

Mi pa, spoštovani, bodimo ponosni, solidarni, pošteni, pravični in samozavestni ter zaupajmo vase in našo skupno prihodnost. In ta bo dobra le, če jo bomo državljani in državljanke znali in vedeli ter hoteli narediti dobro!