Benjamin Kumprej je gotovo eden najbolj prepoznavnih koroških slikarjev. Zaslovel je s krajinskim slikarstvom, z motivi koroških gora Pece in Uršlje gore. Rodil se je leta 1952 na Lešah nad Prevaljami, kjer še danes živi, dela in ustvarja. Leta 1973 je diplomiral na pedagoški akademiji v Ljubljani, nato pa še na Akademiji za likovno umetnost leta 1979 pri prof. Štefanu Planincu.

Na razstavi »Nostalgija« v Galeriji Ravne se Benjamin Kumprej predstavlja z najnovejšimi deli. Na ogled so krajine, cikel »Knapovška pojedina« in dva cikla imenovana »Kubistična krajina« in »Rustikalna krajina«, v katerih opazimo prelom s slikarsko tradicijo in slikarjev prestop v prostor. Na teh slikah – objektih združuje dolgoletna iskanja, ki na preprost način presegajo iluzionistično omejenost slike.

Pet velikih krajin prikazuje pokrajino, kot jo Benjamin Kumprej dan za dnem doživlja izpred domače kmetije Pristov, kjer je razgled osupljiv. Predvsem poleti, ko se ozračje segreje in se pripravlja k nevihti, ko se veter obrne in prinese temne oblake izpod Pece. Pogled proti vzhodu se ustavlja na Pohorju. Proti jugu se nad horizontom dviguje Uršlja gora. Pod njo pa Leše, staro industrijsko mesto, ki je svoj zenit že dolgo tega prešlo. Slike govorijo z barvo in prepletom črt, s katerim slikar v sliko vnese dinamiko.

V dveh ciklih, imenovanih »Kubistična krajina« in »Rustikalna krajina«, narejenih letos prav za to razstavo, je Benjamin Kumprej na leseno podlago pritrdil lesene deske različnih barv. Kot nekakšna barvna lestvica se le-te vrstijo v enakomernih presledkih druga ob drugi. Če je prej preplet črt in barvnih polj omogočal gledalcu, da je prepoznal motiv krajine, je sedaj redukcija likovnih znakov povsem radikalna. Na teh slikah/asemblažih iluzijo pokrajine podajajo sicer posamezna barvna polja, ki lahko predstavljajo pasove horizonta: zeleno je morda travnik ali gozd, rjavo polja; rdeče, sivo ali modro polje pa nebo.

Cikel asemblažev »Knapovska pojedina« je nastal leta 2014. Na leseno ploščo je Benjamin Kumprej z vrvjo pritrdil nekatere objekte iz rudarskega življenja: svetilko, ključavnico, zvonec, pozlačeno kozjo lobanjo kot lovsko trofejo. Na spodnji del slike pa je pritrdil jedilni pribor: žlico, vilico, nož in zajemalko. »Knape« pa je upodobil s pomočjo najdenih obledelih fotografij. Kar govori v prid domnevi, da gre pri teh portretih le za kompozicijski element, s katerim slikar gradi sliko, ne pa toliko za to, kdo je ta človek bil.

Poleg slik sta razstavljeni še dve skulpturi iz jesenovega lesa. Nanju je pritrjen mejni kamen leškega rudnika. V teh delih Benjamin Kumprej pokaže, da mu je poleg lepot narave mar tudi za zgodovino in da je poleg umetnika, kmeta, učitelja tudi arheolog in pomemben kronist lastnega okolja.