V igralnici 6 se veliko pogovarjamo o drugačnosti. Drugačnost je ves čas okoli nas, le opaziti jo moramo. Bodisi drugačna kultura, veroizpoved, barva kože, drugačen jezik, drugačni otroci in ljudje. Želimo si, da bi vsi ljudje dosegli mero spoštljivosti do takšnih- drugačnih. Ponudila se nam je izjemna priložnost, da spoznamo babico Ivico, ki je slepa. Povabili smo jo medse, da bi jo spoznali. Babica je bila takoj pripravljena na sodelovanje in pravi, da ima zelo rada otroke, saj so brez zadržkov in postavljajo res zanimiva, direktna vprašanja. Do takrat smo se v naši skupini korak za korakom spoznavali s slepoto. Vse se je začelo, ko sem v igralnico prinesla tipno knjigo, ki je opremljena z brajevo pisavo. Takrat je Julija (vnukinja) povedala, da njena babica bere na pikice.

Louis Braille

Dotaknili smo se teh ”pikic”, ki so otrokom bile zelo zanimive a hkrati popolnoma drug svet. Spoznali smo brajevo abecedo. Začetnik pisave za slepe je bil Louis Braille. Deček, ki je pri rosnih treh letih doživel nesrečo, zaradi katere je do petega leta popolnoma oslepel. V tistem času ljudje niso preveč vedeli o slepoti in kako naj bi ti ljudje funkcionirali. Louisu je bilo težko, saj se je želel učiti. Pred tem je obstajala pisava, ki je uporabljala pikice. Temu so pravili nočna pisava, saj je bila namenjena vojakom, da bi se lahko sporazumevali ponoči brez hrupa in ostali skriti sovražnikom. Ta pisava je bila sestavljena iz 12 celic, ki je zajemala prst od konice do členka. Nočna pisava je bila izredno težka za sporazumevanje in prav tako je to spoznal tudi Louis. Lotil se je izpopolniti pisavo, ki bi bila dostopna za slepe. Izumil je pisavo, ki je bila sestavljena iz 6 celic. Veliko lažje za učenje, saj so celice obsegale le blazinico na prstu. Pisava je kasneje dobila ime Brajeva v čast Louisu.

Dejavnosti

Brajeve pisave smo sprva spoznavali preko igre. Uporabljali smo lego kocke, tenis žogice, bucike, tipne slike iz kartona. V igralnici smo pripravili slikovno podporo brajeve abecede, da nam bo v pomoč. Otroci so z velikim zanimanjem posegali po teh dejavnosti. Razumeti slepoto pa ni tako enostavno. Da bi se dotaknili tega drugačnega sveta, smo se morali čimbolj vživeti v vlogo slepih. Prinesli smo preveze čez oči. Otroci so se naučili, kako se orientirati v prostoru s prevezami za oči. Razdelili smo si vloge. Vloga slepega otroka in otroka, ki je vodil slepega po prostoru. Na lastne oči smo videli, kako pomembna je bila komunikacija med tema dvema. Kako zelo pomembno je bilo, da smo otroka s prevezo opozarjali na ovire, opisovali predmete in mu opisovali pot.

Babica Ivica

Izvedeli smo, da je babica Ivica slepa od svojega 8,5 leta. Nesreča se ji je zgodila v neposredni bližini doma. Pri sosedih so imeli gradbišče. Pripeljal je tovornjak z apnom. Seveda, so ji starši prepovedali, da bi se približala. Bila je zunaj pred hišo. Tovornjak je po nesreči dvignil zgornji del prikolice in apno je zdrsnilo na tla. Ivica je bila od tega prizorišča oddaljena 10-12 metrov. Apno je sunkovito poletelo daleč stran naravnost v njeno oko. Apno je močno in globo prodrlo v njeno očesno ozadje. Zdravniki so povedali, da je ravno v tem sunku bil problem. Če ne bi bilo takšnega sunka, se očesno ozadje ne bi tako poškodovalo in bi morda ne bi nastopila popolna slepota. Pravi, da tako je očitno moralo biti. Ivica je res zlata ženska, kljub drugačnosti, se je zaljubila, poročila in vzgojila dva otroka.

Ivica pove, da nima nič drugače razvite čute od nas videčih. Sliši popolnoma enako kot mi. Slepota ne pomeni, da se ti kasneje sluh popolnoma spremeni, le pozoren si na dražljaje, zvoke veliko bolj kot videči. S seboj je prinesla belo palico, človek ne jezi se, domine in šiviljski trak opremljen z brajevimi številkami. Ivica tudi šiva. Bela palica ni navadna palica. Palica ji omogoča, da se premika po prostoru. Udarjanje palice ob predmete, ji sporoča na ovire. Palica je zložljiva, bele barve z rdečim odsevnikom. Potrebno je, da slepi ljudje v prometu opozorijo nase. In ravno palica je njihov prepoznavni znak. V mladosti je dobila tudi psa vodiča. To je bil zlati prinašalec. Z njegovo pomočjo se je v Radljah sprehajala brez zadržkov in težav. Psa nima več, saj je ta že poginil zaradi starosti.

Za nekaj časa smo dobili tudi pravi brajev stroj za pisanje brajevih črk. Tega smo se res res razveselili. Ivica je s seboj imela še čudovito reliefno sliko, ki so jo otroci lahko pretipali. Tudi mi smo v tem času za babico naredili majhno darilo. Dejan je v pogovoru z Julijo ugotovil, da bi se Julija z babico rada igrala karte, pa nimata takšnih, ki bi bile za slepe. Dejan se je spomnil čudovite ideje. Igro Črni Peter je opremil z brajevo abecedo. Pari imajo enake črke. Babica je takoj našla že prve tri pare, tako da igra očitno deluje.

Hvala babica Ivica za bogato izkušnjo, ki jo bomo cenili do konca.

Hvala otrokom, ker sprejemate drugačnost!

vir: vrtec.osradlje.si