Kokrjani smo raztreseni po pobočjih doline Kokre in nimamo prav veliko prilik da se srečujemo in družimo. Tisti, ki hodimo k Sveti maši kakšno rečemo pred cerkvijo, k druženju pa veliko prispeva kokrško Turistično društvo s svojimi pestrimi dejavnostmi. Ena od njih je že tradicionalno vsakoletni tečaj polstenja. Kokrjanom veliko pomeni tudi možnost komuniciranja po elektronski poti in tako nam je v začetku novembra naša zvesta članica in mentorica Milena Jenko poslala naslednje povabilo:

“Pozdravljeni, leto gre h koncu in rada bi vas povabila na tečaj polstenja. Letos vabim predvsem moški del članov društva k izdelovanju klobukov. Prvega decembra 2018 se dobimo pri meni doma v Potočah 41, ob 9. uri. Vse kar potrebujete je približno štiri ure časa in dobro voljo.”

V preteklih letih so na teh tečajih sodelovale predvsem ženske, ki so ponosno prinašale domov copate, torbe….letos pa je bil še posebej nagovorjen moški del, saj naj bi si tečajniki zase sami izdelali čisto »ta prave« in uporabne klobuke, tako za doma kot tudi za “med  ljudi”. Tistim, ki nam naravna zaščita lasišča iz leta v leto bolj peša, se je ponudba zdela še posebej zanimiva. O polstenju nisem vedel prav nič, pa zato o tem nekaj besed.

Polstenje volne ali filcanje je ena od najstarejših tehnik za izdelavo tkanine. Stara je približno 8000 let. Tehniko polstenja volne uporabljajo nomadski narodi v Aziji in narodi južne Amerike. Postopek je še vedno enak tistemu iz preteklosti: strižena, neobdelana volna ovc, kamel, lam, alpak…se v kombinaciji z vodo in milom in ob močnem drgnjenju začne sprijemati in nastane kompaktna osnova – polst.

Naša mentorica Milena in njena pomočnica, sestrična Maja Šolar, sta rojeni Jezerjanki in pravita, da se je veščina polstenja na Jezersko prenesla iz Solčavskega. Še ena oblika sodelovanja, ki je preko naše avtohtone ovce, jezersko solčavske pasme, v preteklosti povezala dve sosednji alpski dolini, ki so ju nekateri pred kratkim želeli ločiti kar z državno mejo.

Kljub obetavnim moškim prijavam sva se tečaja udeležila le dva najbolj hrabra, poleg mene še sveži upokojenec Janez Sluga, ostali so se z bolj ali manj resnimi izgovori opravičili ali poslali boljše polovice, tako, da je bilo na tečaju tokrat spet nekaj krat več žensk.

Midva sva se lotila dela z resnim namenom, da si narediva dober klobuk za praktično uporabo, kar nama je tudi uspelo in že težko pričakujeva primerno vreme, da ga bova tudi pokazala v javnosti. Tudi ženski del je izdelal prav elegantne izdelke, od klobukov modernega modnega trenda do umetniško okrašenih torb.

Moram pa priznati, da smo štiri ure neutrudno “peglali”, močili in spet sušili, pa zvijali in ožemali, celo po tleh metali ubogo volno, ki pa se je pod težo naše obdelave neverjetno močno povezala in sprijela v kompakten in lep izdelek. Če nas nebi Milena vmes postregla z okusno in lepo pripravljeno malico, bi težko vzdržali do konca.

Kljub “trdemu delu” je čas hitro mineval, vzdušje je bilo sproščeno in nasmejali smo se prenekaterim šalam, posebno ko smo ugotavljali kako sta velikost glave in pamet medsebojno povezani, pa katero je klobuk pomladil, pa o možnosti prireditve modne revije z našimi klobuki, pa še kaj….o tem pa naslednje leto.

Stane Bergant
Foto: Jana Žebovec