Obujanje spominov o času, ko nam je bilo s kom lepo, nam v teh mrzlih dnevih še hitreje pogreje dušo. In če k tem spominom pridenemo še pot, kjer so ostale nevidne stopinje prijateljev, nam je še toliko lepše. 

Planinsko društvo Preddvor je že enajstič povabilo na takšno pot, na Tončkov pohod, svoje zveste člane. Tonček, ki je starejše obdobje svojega življenja preživljal v Domu v Potočah, je bil član takratne preddvorske planinske sekcije. Zelo je bil vesel, da je s Turna lahko odšel k planincem na delovno akcijo. Srečen je bil, če je lahko delal, če je lahko pomagal. Načelnik sekcije Živko Drekonja je potem nekega dne, ko se je Tonček že poslovil s tega sveta, rekel, da bi bilo prav, da se enkrat na leto odpravimo v domače preddvorske gore, z namenom, da po planinsko obudimo spomin na vse tiste, ki niso več z nami. Nekaj posebnega je v tem Tončkovem pohodu proti Potoški gori, tja do razgledne točke na Turnskih kopiščih in nazaj do Svetega Jakoba. Pohod namreč nikoli ne odpade! Dež in sneg, megla, mraz in tudi silovit severni veter so že spremljali pohodnike na tej poti. Nikoli se niso uklonili! Ena sama misel jih vedno spremlja. Planinski prijatelj je več kot navaden prijatelj, planinski prijatelj ti bo ob nesreči z vsem srcem vedno stal ob strani!

Na Potoško goro je potrebno vzeti kar dober korak, da prideš do prvih koč. Marjan Markun iz Tupalič ima lepo kočo na 1105 metrih višine in od tam je čudovit razgled na kranjsko ravnino. Predsednik društva Aleš Drekonja je imel ključ od koče in tam je imel spravljeno tudi odlično ognjeno kapljico. Na zdravje prijatelji! 

Tudi mimo koče Matjaža Markuna smo stopili čez četrt ure in tudi mimo njegovega senena stoga. Za košute in jelene, za muflone in srnjake je Matjaž poleti prizadevno nakosil in posušil veliko količino sena. On je edini, ki še postavi stog na Potoški gori! Bravo Matjaž!

Jure Tomašič, človek res vseh tistih pravih vrednot, da si bil še kako rad in z veseljem njegov prijatelj, nam je v letošnjem letu pomahal v slovo. Je kar šel in nam z društvenih sestankov odnesel eno veliko mero dobrega razpoloženja. Tam, od koder se na ravnem delu poti proti Javorjevem vrhu najlepše pokaže Zaplata, je imel željo, da bo tam njegov zadnji dom. Željo so mu uresničili njegovi najbližji.

Do tja nas je popeljal vodnik Borut Grašič. Na kamen, kjer je vgraviran znak neskončnosti, je nekdo od naših položil zeleno vejico. Jure je bil z nami.

Tam dol na Turnskih kopiščih, kjer so preddvorski planinci že pred desetletjem na imenitnem mestu postavili klop in mizo ter okoli razgledišča zaradi varnosti razpeli jeklenico, je prekrasen pogled na slikovit Skodovnik in na očiščeno Zaplato. Oskrbnik zavetišča Rajko nam je iz Hudičevega boršta pomahal v pozdrav!

»Simbolen pomen ima ta Tončkov pohod. Tu na tem mestu se spominjamo vseh naših članov, ki so nas zapustili in odšli nekam daleč, daleč. Tonček, Peter, Janez, Tone, Jure. Vsi so bili še kako aktivni na planinskih delovnih akcijah in zmeraj jim bomo hvaležni, da so ustvarjali in pisali zgodovino preddvorskega planinskega društva,« je povedal Živko Drekonja.

Na Svetem Jakobu v planinski koči se nas je več kot 20 pohodnikov razveselilo toplega južnega sonca, ki je ogreval leseno fasado koče. V cerkvi je zvonilo poldne. Kdor je kaj zmolil, je zmolil potiho. 

Oskrbnik Vili ima v koči tako odlično kuharsko ekipo, da ji verjetno ni para daleč naokoli. Večina pohodnikov je naročila zelje z veliko hrustljavimi ocvirki in pečenico. Pet zvezdic bi takoj lahko podpisal za to okusno jed! Takšen domač okus hrane je največ vreden!

Hvala vsem, da smo šli po stopinjah naših prijateljev! Hvala za občuteno doživetje spominov in za lep dan! Srečno!

Slavko Prezelj