Čudoviti, sončni in topli oktobrski dnevi so poskrbeli, da Mini tabor v Hudičevem borštu tokrat ni bil pod vprašajem. 11 mladih pohodnikov iz Osnovne šole Matije Valjavca Preddvor s spremstvom se je v petek, 12. oktobra 2018 popoldne odpravilo dogodivščini nasproti. Nahrbtniki niso bili pretežki, del prtljage nam je že zjutraj do konca vlake odpeljal oskrbnik, za prenos hrane pa so tokrat poskrbeli očetje. Da bomo le pred temo v koči, smo si mislili, ko smo lepo počasi nabirali višinske metre. In res, mračilo se je že, ko smo prečili travnato pobočje Zaplate in z navdušenim klicanjem opozorili oskrbnika Rajka, da smo prispeli. Najprej čaj in gobova juhica, potem pa – končno! - namestitev po sobah. Medtem ko je »veteran« med mladimi planinci vztrajno pekel palačinke, njegov pomočnik pa je skrbno beležil, koliko jih je na krožniku, je Rajko, ki je tudi planinski vodnik, pripravil učno urico o varni hoji v hribe. Prav vsi šolarji, še tisti, ki so ga poslušali v sosednji kuhinji, so se vključevali v pogovor o pripravi na turo, opremi, hoji in planinskem bontonu. Potem pa težko pričakovane palačinke! Od 72 jih je manj kot 20 ostalo za zajtrk (in tudi zjutraj so šle »za med«). Že čez 10 je bila ura, ko smo pred kočo poslušali zvoke iz narave. Še zdaj ni jasno, ali se je iz bukovja res oglasil jelen ali ga je oponašal Rajko. Okoli 11h je zavetišče vendarle utihnilo in se pogreznilo v spanec.

Polni novih moči so otroci v soboto zjutraj še pred zajtrkom začeli raziskovati okolico koče; nekateri so začeli graditi šotor iz vej, drugi so iskali jelena in druge živali. Rajko in Aleš, slednji je očka dveh udeležencev tabora, sta nam pokazala izdelavo varovalnega vozla in postopek samovarovanja, kar je vsak lahko tudi praktično preizkusil. Potem pa smo se sprehodili do studenca, občudovali jesenske barve gozda in trav ter se pozabavali na naravnem toboganu. »Men´ se zdi, da tud´ v pravljici ni t´ko lepo, je rekel Nace. Nekaj po 10.uri smo se poslovili od Hudičevega boršta ter občudujoč razglede v dolino in proti skalnati Kočni krenili proti Javorovemu vrhu, najvišji točki naše ture. Luka je hojo po grebenu komentiral, da je »kot bi hodil po več grbi kameli«. Nato smo sestopili do razgledišča pod Potoško goro, od koder smo se čudili dolžini prehojene poti, in naprej do Jakoba, kjer smo – kot vedno - pomahali v »Borštek«. Potem pa le še zadnja stopnica, sestop v Potoče, kjer so nas ponosne in navdušene nad dogodivščino, pričakali starši.

Hvala Planinskemu društvu Preddvor, ki nam je že peto leto zapored omogočilo brezplačno doživetje v Hudičevem borštu.  Hvala oskrbniku Rajku za gostoljubje, prijaznost in planinsko učno uro, učitelju Damjanu in očku Alešu za spremstvo na poti in strokovno sodelovanje pri izvedbi programa ter očkoma Klemenu in Davidu, ker sta za nas nosila težka nahrbtnika. Desetim mladim planincem in eni planinki pa še enkrat čestitke za odličen planinski podvig.

Petra Lombar Premru