Čebelarji čebelarskega društva Fran Lakmayer iz Preddvora smo se letos podali na Kras, h kraškim čebelarjem, z željo spoznati njihov način dela s čebelami, se naučiti kaj novega in ne nazadnje spoznati to samosvojo, čudovito pokrajino.
Najprej smo se ustavili v Štanjelu pri čebelarju Švagelju, ki je tudi vodnik po Štanjelu, eden tistih, ki živi s krajem in ga neizmerno spoštuje. Zato je bil z njim ogled tega najstarejšega naselja na Krasu enkratno doživetje. Predstavil nam je tudi medovite rastline značilne za kras in težave, s katerimi se soočajo čebelarji zaradi izpadov medenja  akacije in neukrotljivo varojo.
Pot smo nadaljevali v vas Avber, kjer smo si v cerkvi ogledali freske slikarja Toneta Kralja, ki so ena od najlepših stvaritev njegovega slikarskega opusa.
In že smo bili v Tomaju, v rojstni hiši našega pesnika Srečka Kosovela. Kako aktualna je vsebina njegovih pesmi tudi za današnji čas! Z zanimanjem smo poslušali gospo Sosič, ki nam je kot res dobra poznavalka Kosovelove družine pripovedovala o pesniku, njegovem kratkem življenju, pa o njegovem očetu, ki je bil tudi čebelar.
Kar prehitro smo se morali odpraviti v Pliskovico k čebelarju Petelinu, ki nam je v dveurnem predavanju predstavil njihovo čebelarstvo, tudi prevozništvo čebel in vzgojo matic. Skratka, na multimedijski predstavitvi smo videli kar nekaj novosti, ki so jih uvedli pri delu s čebelami, tudi pri zdravljenju oziroma uničevanju varoje.
Po končanem izobraževalnem delu smo se odpravili na potep po vasi, ki so ji ime dale živali. Pliska je namreč drobna bela pastirica. Pastirji so pa zelo živahne ovce in koze tudi imenovali Pliska. Kamnite hiše so zelo lepo vzdrževane, prav tako kamniti zidovi, ki zapirajo kraška dvorišča. Na vsakem koraku se vidi, da tod živijo delovni ljudje.
Pot nas je vodila naprej mimo Gorjanskega, kjer je avstroogrsko pokopališče iz I. svetovne vojne, v Sveto pri Komnu, kjer smo se  v Osmici pri Martini "podprli" s tradicionalnim kraškim kosilom.
In nato hitro v avtobus in na razgledni vrh Cerje na ogled Pomnika braniteljem slovenske zemlje. Veličastno! In še prekrasen razgled nam je bil podarjen na Kras, Tržaški zaliv, Furlanijo, Dolomite, Julijce in Vipavsko dolino. Po njej smo se vračali domov in bili smo enotnega mnenja, da na Krasu živijo kleni ljudje, ki ljubijo svojo zemljo, jo spoštujejo in se trudijo zanjo.

Vida Studen