25 let že deluje Center za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, med prvimi v Evropi je bil, ki se je začel ukvarjati z zdravljenjem nekemičnih zasvojenosti - v igralniškem mestu je potreba za to nastala zaradi zasvojenosti z igrami na srečo. »Takrat v Sloveniji še ni bilo ustanov, ki bi se ukvarjale z zasvojenostmi, šele kasneje so najprej v okviru cerkve, potem še v okviru zdravstva nastale terapevtske skupnosti za kemične zasvojenosti,« je povedal Kramli, ki je šel potrebno znanje iskat v tujino. »Bili smo med prvimi v Evropi, pri nas so se mnogi učili in nas žal tudi prehiteli. V tujini imajo klinike, centre, v Sloveniji je 19 centrov za zdravljenje zasvojenosti od drog, za nekemične zasvojenosti pa – kljub potrebam, ki kažejo drugače - zaenkrat le to ambulanto.«

In kaj vse spada med nekemične zasvojenosti? Zasvojenost s hitro vožnjo, borzo, računalniškimi igrami, socialnimi omrežji, nakupovanjem, make upom… Pri nekemični zasvojenosti moramo vedeti, da se začne že v zibelki ali na kahlici: že dojenčkom ponujamo elektronske igrače, ki z intenzivnimi zvoki in barvami oddajajo močne dražljaje in pri otrocih vzbujajo ugodje. Ob tem otroške možgane adaptiramo na intenzivnost zvokov in barv. V elektronski igrači so triki za nagrajevanje možganov z ugodjem, pri čemer pa otrok ne uporablja spomina. Taka igrača navaja otroka, da bo sledil ugodju. »Še 15 let nazaj so otroci uživali, če so poslušali mnogokrat isto pravljico. Niso se je naveličali. Možgani so bili zaposleni z ustvarjanjem abstraktnih predstav, pri tem so nastajale kapacitete za razumevanje abstraktnega, zametki tega, da otrok razume, da so v življenju stvari, ki jih ne moremo prijeti. Pri tem se oblikuje tudi vest, ki pove, kaj je prav in kaj ne. To je dota otroku. Otrok, ki je naravnan na intenzivnost elektronskih naprav, se v naravi ne počuti dobro, postane nestrpen, zdolgočasen in hoče nazaj domov k zaslonu. Starši, zaščitite svoje otroke. Mir, branje pravljic, večerna molitev. To prinaša otroku zametke, da se bo iz sebe odločal.« je dejal Miha Kramli in poudaril, da več kot 50 % otrok svoj prosti čas preživi v virtualnem svetu, ne v realnem. Kljub zaščiti zaslonov modra svetloba vpliva na otroške možgane, povzroča nespečnost in vpliva na možganski center za ambicioznost. Le ta je vedno bolj pasiven, ni vneme, ni strasti, ne moreš ga prebuditi, aktivirati. Problem pri mladini predstavlja tudi veliko število podatkov, vsakodnevno jih dobimo toliko, kot nekoč v dveh letih. Ker je podatkov preveč, možgani naredijo zaščito in sprocesirajo le tisto, kar je fino, ugodno. Posledica tega je, da mladostniki in tudi odrasli v situaciji odločitve izberejo tisto, kar je fino in ne tistega, kar je prav. 

Edini slovenski center za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti obravnava 370 zasvojencev, najmlajši ima 9 let, najstarejši 84. Po klicih in sporočilih staršev ter obravnavah svetovalnih služb ocenjujejo, da bi pomoč potrebovalo približno 2000 ljudi. Obravnavajo kar 61 mladih, ki več kot 3000 ur letno preživijo na internetu, so popolnoma nefunkcionalni, ne morejo končati osnovne šole. Starši so v teh primerih popolnoma odpovedali: ali ni nekaj narobe, če dovolijo, da je 3000 ur na telefonu, sami pa v službi 2100 ur? Ambulantna obravnava v takšnih primerih ne zadostuje, klinike, kjer bi zasvojene zdravili bolnišnično, pa v Sloveniji žal ni, zdravljenje je mogoče samo v tujini.

In kako ukrepati pri otrocih, ki bi na vsak način imeli svoj telefon, kako preprečiti zasvojenost z elektronskimi napravami? »Osnovnošolec ne more biti lastnik mobilnega telefona. Realnost je taka. Nič ni narobe, če otrok uporablja telefon, celo prav je, da ga, od tega bo verjetno odvisna tudi njegova kariera. Vendar pa mora za to biti prostorska in časovna omejitev. Vsaj do konca osnovne šole, lahko tudi še dlje. Ko se uči, ko gre spat, ko je na treningu, ko je s prijatelji, telefona ne rabi. Če otrok vztraja, da ga rabi za naloge, naj potem pokaže rezultat. Potrebna je kontrola, nadzor. Namreč, ko delam na elektronski napravi, postanem utrujen, rabim odmor, ko pa to napravo uporabljam le za zabavo, utrujenosti ni, kmalu postane pretirano in uide iz rok. To pa vodi v zasvojenost. Starši morajo vzpostaviti kulturo uporabe,« je povedal Kramli in z igro vlog praktično pokazal, kako lahko starš ravna v primeru, če otrok na svoje načine poskuša izsiliti, da bi mu napravo vendarle kupili. 

Ob koncu pogovornega večera je voditeljica gosta poprosila za kratek povzetek, za popotnico staršem, s katerimi bi uspešno krmarili med sodobnim svetom in zdravo uporabo tehnologij. Miha Kramli je poudaril troje: 

1. Telefona ne kupujemo otrokom najmanj do konca osnovne šole. Otrok ne sme biti lastnik telefona, starš je gospodar, ki odloča, kje, kdaj in koliko bo otrok elektronsko napravo uporabljal. Mora ga znati uporabljati, to terja današnji čas.
2. Nehvaležno je reči, koliko časa na dan lahko otrok uporablja elektronsko napravo. Pol ure ali še manj dovolimo pasivnemu otroku, ki veliko časa preživi pred TV, eno uro pa lahko otroku, ki je aktiven, radoveden in se normalno druži z vrstniki. Če se ne druži, če se zapira v svoj svet, je zaskrbljenost na mestu.
3. Starši smo otrokom zgled. Vzpostavimo kulturo uporabe telefona in sklenimo glede uporabe družinski dogovor.

Petra Lombar Premru