Cerklje na Gorenjskem
Jezersko
Kranj
Tržič
Jesenice
Preddvor
Žiri
Slovenske Konjice
Šmartno pri Litiji
100.letnica je preživela tri vojne, nekje od 6-7 valut in 5 državnih ureditev in nikoli ni videla morja.
Neža Gartnar je bila rojena 21.1.1912 v Bašlju pri Špan. Bila je nezakonski, za tiste čase zaničevanja vreden otrok. Njena mati Alojzija je služila po kmetijah kot dekla in tako sta se tudi obe preživljali. Stalnega doma nista imeli in sta se zato večkrat selili iz kraja v kraj. Ko pa je bila Neža stara 10 let, pa je morala že sama za pesterno v Goriče. V osnovno šolo je hodila v Preddvor in v spričevalu, ki je bilo napisano v nemškem jeziku, so bile same enice, kar je za tiste čase pomenilo, da je bila pridna učenka. Z 21. leti pa se je kot ena prvih tovarniških delavk zaposlila v takratni Jugočeški. Na »šiht« se je vozila s kolesom in to v vsakem vremenu, vsak dan 30 km. Leta 1932 so skupaj z mamo in očimom kupili hišo p'r Škrjanc na Bregu. Nekaj denarja je prispeval očim, sama pa je prevzela dolgove, ki jih je imel prodajalec in v nekaj letih vse poplačala.
Živela je skromno in prihranke je zaupala cerkveni »šporkasi«. Tik pred propadom goldinarja, pa je le-te hotela dvigniti, pri čemer ji je pomagal izobraženi dohtar in od takrat naprej je imela pri takratni duhovščini kar nekaj težav. Leta 1936 je sodelovala pri veliki tekstilni stavki. Po več dni skupaj so bili delavci v tovarni in okoliški prebivalci so jim nosili hrano. Tudi med drugo svetovno vojno je ves čas hodila v službo in imela je srečo, da ji je vedno uspelo priti iz postavljenih zased. Večkrat pa so morali v času alarma ostati v tovarniških zakloniščih, zdajšnjih kranjskih rovih. Takoj po vojni pa se je rada spominjala Unra paketov, ki so jih pošiljali američani za pomoč obubožanemu ljudstvu. V tem času pa se je tudi veliko manipuliralo s pikami- kartami, za katere se je dobilo vse od hrane do posode in obleke.
Leta 1949 se je poročila . Moža Lojzeta je spoznala v tovarni in rodili so se jima trije otroci. Od takrat naprej ni več hodila v službo in je kot gospodinja skrbela za dom in družino, ter skupaj z možem obdelovala slabe pol hektara zemlje. Vse življenje sta z možem trdo garala, da sta nahranila pet lačnih ust. V hlevu je bila ena krava, vsako leto sta vzredila prašiča, na koščku zemlje pa pridelala tudi nekaj žita.
Neža Gartnar je bila rojena 21.1.1912 v Bašlju pri Špan. Bila je nezakonski, za tiste čase zaničevanja vreden otrok. Njena mati Alojzija je služila po kmetijah kot dekla in tako sta se tudi obe preživljali. Stalnega doma nista imeli in sta se zato večkrat selili iz kraja v kraj. Ko pa je bila Neža stara 10 let, pa je morala že sama za pesterno v Goriče. V osnovno šolo je hodila v Preddvor in v spričevalu, ki je bilo napisano v nemškem jeziku, so bile same enice, kar je za tiste čase pomenilo, da je bila pridna učenka. Z 21. leti pa se je kot ena prvih tovarniških delavk zaposlila v takratni Jugočeški. Na »šiht« se je vozila s kolesom in to v vsakem vremenu, vsak dan 30 km. Leta 1932 so skupaj z mamo in očimom kupili hišo p'r Škrjanc na Bregu. Nekaj denarja je prispeval očim, sama pa je prevzela dolgove, ki jih je imel prodajalec in v nekaj letih vse poplačala.
Živela je skromno in prihranke je zaupala cerkveni »šporkasi«. Tik pred propadom goldinarja, pa je le-te hotela dvigniti, pri čemer ji je pomagal izobraženi dohtar in od takrat naprej je imela pri takratni duhovščini kar nekaj težav. Leta 1936 je sodelovala pri veliki tekstilni stavki. Po več dni skupaj so bili delavci v tovarni in okoliški prebivalci so jim nosili hrano. Tudi med drugo svetovno vojno je ves čas hodila v službo in imela je srečo, da ji je vedno uspelo priti iz postavljenih zased. Večkrat pa so morali v času alarma ostati v tovarniških zakloniščih, zdajšnjih kranjskih rovih. Takoj po vojni pa se je rada spominjala Unra paketov, ki so jih pošiljali američani za pomoč obubožanemu ljudstvu. V tem času pa se je tudi veliko manipuliralo s pikami- kartami, za katere se je dobilo vse od hrane do posode in obleke.
Leta 1949 se je poročila . Moža Lojzeta je spoznala v tovarni in rodili so se jima trije otroci. Od takrat naprej ni več hodila v službo in je kot gospodinja skrbela za dom in družino, ter skupaj z možem obdelovala slabe pol hektara zemlje. Vse življenje sta z možem trdo garala, da sta nahranila pet lačnih ust. V hlevu je bila ena krava, vsako leto sta vzredila prašiča, na koščku zemlje pa pridelala tudi nekaj žita.
V zrelih letih pa so bila njena velika ljubezen in nuja zdravilne rastline. Imela je veliko težav z zdravjem in vedno je bila mnenja, da ti «mau dohtar pomaga, velik pa sam«. Ob nedeljah in zimskih večerih je prebirala knjige o zdravju in zdravilnih rastlinah. Z nasveti je rada postregla tudi drugim. Ko pa ni več zmogla težkega kmečkega dela, pa sta se z možem odločila imeti ovce. Iz domače volne je nato pletla nogavice, jopice in odeje. Moči so počasi pešale in najraje je odšla v bližnji gozd po mir in sprostitev, dokler jo bolezen ni prikovala na posteljo. Leta 1999 je ovdovela. leta 2006 pa odšla v Dom starejših občanov Preddvor, kjer lepo poskrbijo za njo. Kljub temu, da ji gre beseda težko iz ust, se vidi iz njenega obraza, da ji je toplo in prijetno v drugem nadstropju stare graščine v družbi skrbnih sester, negovalk in ostalega osebja.
Hvaležni otroci: Zinka, Dani in Rudi z družinami
Potoče. 21.1.2012
